Preseganje izgorelosti na delovnem mestu

Viljem Ščuka,
zdravnik in psihoterapevt, Šola osebnosti


Sindrom izgorelosti ni niti čisto telesna niti čisto duševna motnja. Človeku je treba dodati tretjo razsežnost, tj. spoznavnost (duhovnost), če želimo opredeliti izgorelost. Človek namreč ni le pameten biološki stroj, temveč veliko več. Poleg telesa in razuma potrebuje še zavest o sebi, tj. sposobnost samozavedanja, ki je duhovna (metafizična) lastnost, značilna le za človeško vrsto.



Zavest o sebi je nekakšen »javni«, nereligiozni del te dimenzije. V tem se razlikuje od živali, ki živijo neozaveščeno in nagonsko. Človekova ozaveščenost pa mu omogoča odgovornost, ki pomeni sprejemati samostojne in odgovorne odločitve.
Za ožjo znanost je samozavedanje, tj. zavest o sebi, premalo oprijemljiva razsežnost, da bi jo obravnavali kot znanstven pojem. V medicino si duhovnost vtira pot preko humanističnih modelov psihoterapije, ki obravnavajo zavest o sebi kot sestavni del osebnosti. Za diagnozo izgorelosti se bodo zato lažje odločili zdravniki, ki imajo psihoterapevtska znanja oz. izkušnje, saj gre za motnjo na področju samozavedanja, vezanega na neustrezno izbran življenjski slog.
Zadnjih petdeset let je ekonomska politika Zahoda pognala četrtino človeštva v divji boj in v brezumno tekmovalnost za finančno, vojaško in politično premoč nad preostalimi tremi četrtinami človeštva. Denar in premoč poganjata ambiciozno četrtino v še večje naprezanje, še hitrejši razvoj, bolj naporen življenjski slog in v potrošništvo, ki le še povečuje razlike med bogatimi in revnimi. Kakovost življenja pa pada pri enih in drugih, saj ni odvisna od denarja.
Denar je pač le plačilno sredstvo, ki deluje v rokah nevednega potrošnika kot droga, ki zavaja, omogoči kratkoročne užitke in lahkotno brezbrižnost. Ta navidezna lahkotnost bivanja načenja pri nepazljivem posamezniku osebnost, zlasti področje samozavedanja. Zmanjša se sposobnost doživljanja, ozaveščanja, vrednotenja in osmišljanja in s tem poruši ravnovesje znotraj osebnosti in v odnosu do okolja.


Ključni dejavnik, odgovoren za pojav izgorelosti, je torej motnja na področju osebnosti.
Zahteven in prehiter življenjski slog sili ljudi v reševanje sprotnih eksistenčnih problemov, ki so sestavni del prvih dveh dimenzij: telesne in duševne. Pomenijo torej preživetje in delo. Za utrjevanje tretje dimenzije, tj. ozaveščenosti sebe, mu zmanjkuje časa, volje in moči. Sebi postaja odtujen in se rešuje s še večjim zaganjanjem v delo, kjer se želi uveljaviti, dokazati, si pridobiti ugled, družbeni položaj in večji zaslužek. Zahodnjak se običajno dokazuje z dejavnostmi zunaj doma, zlasti z marljivostjo, strokovnostjo, iznajdljivostjo in ustvarjalnostjo. Manj se obremenjuje zaradi osebnih problemov ali težav znotraj lastne družine in zaradi njih običajno manj izgoreva.
Psihologi, zdravniki, sociologi in vodstveni delavci opažajo pri delavcih na izpostavljenih delovnih mestih upad delovne storilnosti, naraščajoče nezadovoljstvo, pogostejše obolevanje in prekinitve delovnih razmerij. Čedalje pogosteje se v izpostavljenih delovnih okoljih srečujemo z izrazom izgorelost (angleško: burn-out) in iščemo rešitve. Počasi vendarle narašča tudi število strokovnjakov, ki prepoznavajo to bolezensko stanje, znajo pomagati izgorelim in svetovati vodilnim (odgovornim) delavcem v zvezi z organizacijo zaščite izpostavljenih delavcev.

Za Slovenijo imamo naslednje podatke o izgorelosti za desetletno obdobje 2000–2010:
1. Zaradi kroničnega stresa naraščajo izostanki z dela. Stroški nadomestil plač so leta 2000 v Sloveniji znašali 224 milijonov evrov, leta 2010 že 440 milijonov evrov (podatek ZZZS).
2. V zadnjih letih je velik porast absentizma v javnem sektorju, ki trikrat presega izostanke z dela v gospodarstvu in petkrat izostanke z dela v kmetijstvu.
3. 30 odstotkov slovenskih delavcev je nezadovoljnih z razmerami na delovnem mestu, 38 odstotkov zaposlenih v Sloveniji doživlja prekomerni stres na delu (v EU 22 odstotkov delavcev).
4. Več kot 70 ur tedensko dela v Sloveniji 28,1 odstotka zaposlenih (v EU 21,8 odstotka), med njimi je v Sloveniji 17,3 odstotka moških (v EU 13,6 odstotka) in 41,0 odstotka žensk (v EU 31,7 odstotka).
5. V državah EU znašajo stroški stresa 3–4 odstotke BDP. V Sloveniji so l. 2009 znašali stroški zaradi posledic stresa 1.300 evrov na delavca (V Vel. Britaniji 1.217 evrov).
6. Odnos do dela: komaj 25,6 odstotka slovenskih delavcev je pripravljeno delati po 60. letu starosti (v EU 58,7 odstotka delavcev).
7. Izgorelost na delu: 50 odstotkov zaposlenih ne kaže znakov izgorelosti, 40 odstotkov je za izgorelost rizičnih, 10 odstotkov je izgorelih.
Temeljni problem je odsotnost ustreznih medčloveških odnosov, ki so osnovni pogoj neke socialne skupnosti. Druženje je pogoj za preživetje, kakovost medsebojnega sporazumevanja pa pogoj za razvoj osebnosti vsakega od nas. Za sodobne človeške družbe je značilen hitro rastoč tehnološki napredek, ki pa žal duši razvoj duhovnih vsebin posameznika oz. zanemarja s tem njegovo osebnost. Surova potrošniška usmerjenost gospodarstva Vzhoda in Zahoda postavlja še vedno na prvo mesto kapital in denar.
Žal nagovarjajo politiki in gospodarstveniki svoje državljane k trošenju in kratkoročnim užitkom, ki jih ponuja na videz lagoden načina življenja. Dejansko pa jih s tem nagovarjajo k odvisnosti od kapitala oz. materialnih dobrin ter odvisnosti od dela oz. zaslužka. Potrošnika z izpranimi možgani je pač lažje obvladovati kot zrelo osebnost, ki razmišlja s svojo glavo.
S ponujanjem lagodnega načina življenja lažje pletejo mreže političnega in ekonomskega vpliva ter zaslužkov. Te kratkovidne poteze pa jih čedalje več stanejo, saj pri ljudeh naraščajo odtujenost od sebe in drugih, nezadovoljstvo, malodušje, brezciljnost in brezbrižnost, upada pa delovna storilnost. Odtujenemu delavcu manjka prav volja in optimizem, ki sicer zagotavljata delovno vnemo in ustvarjalnost ter pogojujeta njegovo telesno in duševno zdravje ter dobro počutje. Odtujenemu politiku ali gospodarstveniku pa manjka humanizem in dobronamernost, saj postaja čedalje bolj nečimrn in brezvesten, kar se mu maščuje v zasebnem življenju.

Izgorevajo torej tisti, ki na svojih delovnih mestih niso zmogli (uspeli) potrditi lastne zavzetosti in ustvarjalnosti, ter ostali v delovni sredini neopaženi in brezosebni, z občutkom nepotrebnosti in odvečnosti. Pozornost je pritegnila ugotovitev, da izgori lahko le tisti, ki je pred tem gorel z vso močjo in vnemo, ki je bil kar naprej »prižgan« in se je potem izpraznil kot akumulator. Lenuh pač ne more izgoreti ... Bistvo problema torej ni iztrošenost zaradi starosti niti utrujenost zaradi preobremenjenosti, pač pa izpraznjenost zaradi izgube duhovne moči, ki je dotlej osmišljala njegovo delo in mu dajala potreben delovni zagon (elan).

Medicinsko ozadje
Porušeno ravnovesje med telesnim, duševnim in spoznavnim doživlja posameznik kot čustveno neugodje. Osebnostno trden posameznik ne bo imel težav, saj bo ob dobri sposobnosti samozavedanja sposoben ozavestiti to stanje in se odločiti za ustrezne spremembe v življenjskem slogu ali pri nekaterih vedenjskih vzorcih. Težave nastanejo, ko je doživljanje, ozaveščenost in vrednotenje moteno in se posameznik ne odzove na motnjo, ker je ne prepozna. Telo si pomaga tako, da nastalo spremembo zazna kot stres in preko centrov v srednjih možganih sproži »alarm«, ki naj preko avtonomnega živčevja oskrbi organizem z dodatno energijo za odziv. To je reakcija organizma na stres.



V kolikor želite članek prebrati v celoti
se prosim naročite na HR&M revijo.

NAROČITE SE

REVIJA HR&M

JE NEPOGREŠLJIVA SOPOTNICA ...

... voditeljev, HRM managerjev in vseh strokovnjakov, ki se ukvarjajo s področjem vodenja, razvoja ljudi.
Priporočamo jo tudi managerjem, ki vršijo svoje kadrovsko poslanstvo in jim ni vseeno, kako voditi zaposlene.


K branju so vabljeni tudi vsi drugi, ki želijo z odličnim vodenjem in ravnanjem z ljudmi pri delu dosegati
nadpovprečne rezultate.