Agilno učenje in nova realnost
Čas branja 5 minŠe nikoli v življenju nisem imela priložnosti v tako kratkem času (45 minut) in na tako intenziven način opazovati prehoda skozi (skoraj) vse faze v procesu sprememb pri enem samem človeku. Za to pripoved ni relevantna zgodba sama, pač pa človek in okoliščine.
In times of change, learners inherit the earth; while the learned find themselves beautifully equipped to deal with a world that no longer exists.
(Eric Hoffer)
Zakaj? Mnogi jemljemo spremembe kot nekaj, kar se zgodi in čemur se prilagodimo ali pa tudi ne. Obstaja tudi veliko teorij o upravljanju sprememb, komunikaciji v času sprememb itd. Danes pa razmišljam predvsem o tem, koliko se (lahko) v času sprememb naučimo, kako se učimo, zakaj se učimo in od koga se učimo.
Novo znanje, nova realnost, novo mnenje in novi trendi
Ob predpostavki, da smo do sprememb dovzetni in jih postopoma sprejemamo, si upam trditi, da je priporočljivo, če si dopovemo, da ne znamo nič. Tako je. Tabula rasa. Naše prej pridobljeno znanje in izkušnje so nam lahko v pomoč le, če smo dovzetni do povsem novih znanj. Sicer so lahko zares velika ovira in spretno utemeljeno izogibanje novim teorijam, zakonitostim in novim znanjem. Novi kulturi in novim vrednotam.
Kolikokrat smo se zalotili pri dvomu o nečem novem, saj smo z gotovostjo trdili, da je bilo to področje dodobra raziskano in opredeljeno že pred leti? In mi smo že vsrkali vse znanje in ga že nekajkrat obrnili v praksi.
V času poplave virov, literature, mnenj, croudsourcinga, spletnega »wikipediranja« in »nadgrajevanja« napisanega ali izraženega, lahko z lahkoto ovržemo vse (znanstveno) nepreverjene vire. A kaj pa je danes še (znanstveno) preverjeno in/ali potrjeno? Mar ni vsako izraženo mnenje lahko že relevantni vir? Vsako mnenje, blog, komentar ali zapis tam zunaj je lahko tako mnenje stranke (obstoječe ali nove) ali pa mnenje sodelavca (obstoječega ali novega).
In seveda v različnih fazah sprememb različno dojamemo prebrano ali slišano. Povsem normalno. Vendar je ključ do uspeha že to, da slišimo ali preberemo. Da priznamo, da obstaja. Novo znanje, nova realnost, novo mnenje in novi trendi. Zunaj nekje, v drugačnem svetu. Tudi zgolj aplicirano na obstoječe (po našem preizkušeno) znanje je na samem začetku dovolj dobro.
Odprtost do novega
To zavedanje in odprtost sta predpogoj, da gremo dalje. Sprejemanje in dodajanje. Tudi vračanje, vendar za to moramo dokazati recipročnost odnosa – vzpostaviti kredibilnost.
Če sem se v času svojih sprememb česa naučila, je to dejstvo, da ne vstopam v sobo polna znanja in odpredavam, kar vem, kar sem prebrala in kar sem dokazala v praksi. Ko grem skozi drugo fazo (da, drugo fazo, ki je strah, jeza, depresija!) spremembe, si, potihem in doma, sama pri sebi priznam, da je to drugi svet in ima svoje zakonitosti. Takrat začnem odkrivati nove vire, nov način, nove trditve in teorije.
Ravno odprtost do novega je ključ do novih znanj in dognanj. Sprejemanje drugačnosti nas pripelje do razumevanja. Od tu dalje je samo še korak do premika. Premika naprej.
Agilnost učenja
Teorije o agilnem učenju trdijo, da lahko to agilnost spravimo tudi v organizacije. Da ustvarimo ekosistem učenja (learning ekosistem), da ustvarimo kulturo izmenjave znanj, deljenja člankov, podcastov, knjig, videov … Nadalje pravijo, da moramo »učenjake« (learners) nagraditi, jih izpostaviti in jim dati možnost, da neprestano izzivajo status quo skozi naučeno, prebrano ali dognano. In nenazadnje, tudi vodje moramo biti agilni učenci, sprejemati novitete in jih deliti. Predvsem pa moramo sprejeti drugačne poglede, druge vire in znanja ter potrditi, da je vsaka iniciativa v novo smer smiselna in dobrodošla.
Za prihodnost gre oziroma, kot pove članek, gre za to, da ne živimo v utopiji svojega korporativnega sveta (ki ne obstaja več), pač pa smo pripravljeni na povsem nov svet. Vodje in zaposleni. Vsi.
Če smo pred leti stremeli k centralizaciji razvoja – bodisi zaradi strateških razvojnih programov ali pa (na žalost) kontrole stroškov izobraževanj, moramo danes vsi, ki skrbimo za razvoj organizacije poskrbeti za svobodo in sprejemanje iniciativ drugačnega učenja. Ne pravim, da moramo stvari povsem izpustiti iz rok. Pregled nad kapitalom znanja v naši organizaciji seveda je naša naloga. Moramo pa odpreti nove kanale učenja in učiti sebe in druge, kako vse te kanale in poplave učenosti spraviti v organizacijo z namenom plemenitenja ljudi in posledično rezultatov. Bodisi da je to e-learning, iniciative internih knjižnic in izmenjav člankov ali e-knjig, debatnih krožkov ali pa zgolj pobuda, da v hišo spustimo Knjigobežnice. Vse skupaj kaže na odprtost do novih spoznanj.
Če še vedno dvomimo o nujni potrebi po neprestanih spremembah in hitrem ter agilnem učenju, v okviru organizacije ali zgolj pri samem sebi …, pomislimo zgolj na podatke o novih poklicih, ki so na obzorju. Polovico jih sploh ne poznamo. Druga polovica se nam zdi v danem trenutku nepotrebna. Morda, vendar spremembe še nikoli v zgodovini niso bile tako hitre in intenzivne kot v času digitalizacije oziroma četrte industrijske revolucije, kot pravijo trendom okoli nas. Bomo morali znati hitreje brati? Bomo morali spet na »faks«? Nikakor ne. Znati bomo morali poiskati vsebine, ki jih potrebujemo. In tiste vsebine, ki poiščejo nas, sprejeti z veliko mero odprtosti.
O zgodbi iz uvoda
Vem, da vas zanima zgodba iz uvoda. Povsem na kratko gre tako: gospod se je na začetku pogovora o digitalizaciji postavil na okope, češ da njegova industrija ne potrebuje digitalizacije oziroma je ta nemogoča. Preko pogovora je prišel do spoznanja, da je pred osmimi leti v tujini srečal sorodnega industrialca, ki je digitaliziral svoj posel in ta je danes več kot uspel. Od zanikanja preko jeze zaradi izgubljene priložnosti je zagrabil priložnost in skupaj smo se pogovorili o potrebnih korakih, ki naj bi njegovo industrijo naredili pripravljeno na nove izzive. Razumevanje ga je pripeljalo do tega, da je svojo zgodbo povedal na odru. Po tri četrt ure pogovora z gospodom sem prepričana, da bo naredil vse, da idejo uresniči doma. Zakaj? Ker je sprejel nov način učenja – pogovor. Nora izkušnja, res.
Bomo morali znati hitreje brati? Bomo morali spet na »faks«? Nikakor ne. Znati bomo morali poiskati vsebine, ki jih potrebujemo. In tiste vsebine, ki poiščejo nas, sprejeti z veliko mero odprtosti.
