Ali je res vredno?
Čas branja 7 minNiti ena aplikacija ne bo našla pravega ravnotežja med našim delom in prostim časom. Bolje reči adijo raznoraznim aplikacijam, in se vprašati o resničnih prioritetah, kot pa upati, da bo svet tehnologije namesto nas rešil naše probleme.
Velikokrat se zgodi, da med pogovorom na temo usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja trčimo ob temo sindroma izgorelosti (burnout). Nedavno sem z enim izmed naših trenerjev v programu za razvoj zaposlenih načela debato o tem, ali lahko na podlagi kulturnih predispozicij napovemo, kateri narodi so bolj nagnjeni k izgorelosti. To je bilo bolj hipotetično vprašanje, pa vendar mi je postregel s podatki, ki kažejo na to, da so Nemci na primer bolj dovzetni za stres in posledično izgorelost, saj imajo glede na analizo talentov visok potencial za perfekcionizem, hkrati pa težijo k hitri in učinkoviti eksekuciji aktivnosti. Ker nimam dovolj podatkov, da bi šla bolj v podrobnosti, debato o Nemcih in »kje pa smo Slovenci« zapiram na tej točki – in odpiram drugo vprašanje: ali je vredno? Je vredno to storiti sebi in svojim najbližjim? Komu se pravzaprav želimo dokazati? Kaj imamo na koncu od tega, da sebi dopustimo padec na raven, ko se počutimo zanič, smo videti zanič, in katastrofalno funkcioniramo?
Ob raziskovanju statistik na to temo sem prebrala članek v Financah, ki stoodstotno odraža to, kar je namen te moje samodiskusije: naslov se glasi Stresu se ne moremo izogniti, izgorelosti pač. Mislim, da dolgujemo sami sebi, da poskrbimo zase, se naučimo postaviti meje in oceniti, kaj realno lahko naredimo in česa ne. Pa kaj, če ne končamo enega projekta v roku? Se bo svet res podrl, če nekaj zamaknemo za pet dni? Pa kaj, če nam ne uspe priti do neke višje pozicije v podjetju? Se nas bo kdo zapomnil po tem, da nam je na vizitki pisalo »direktor sektorja xyz«?
Naj se sliši, kakor želite, vendar sama ne želim več govoriti o ravnotežju work-life, bolj o integraciji work-life. Če resnično delaš nekaj z najboljšim namenom, se ne boš počutil kot zapornik med 9. in 17. uro. Danes nam tehnologija ponuja vse mogoče priložnosti, da si redefiniramo vsakdan, da se nehamo omejevati na industrijsko definirane delovne čase, in postanemo bolj fleksibilni z vsem, kar delamo. Ne pravim, da je to mogoče za vsa delovna mesta, pa vendar – možnosti je vedno več.
Številke pa še kar naprej cvetijo
Če podatki, ki sem jih našla na spletu (na primer: 60 odstotkov od dva tisoč anketiranih Slovencev kaže znamenja izčrpavanja in izgorevanja – Inštitut za razvoj človeških virov leta 2010; slaba polovica splošne populacije se počuti dobro, dobra četrtina jih je delovno izčrpanih, dobra četrtina pa jih izgoreva – psihologinja in psihoterapevtka Andreja Pšeničny v intervjuju v reviji Adma leta 2016), držijo, je čas, da se ustavimo in malo razmislimo. Tudi slika na drugi strani oceana ni kaj bolj obetavna – okoli 75 odstotkov zdravstvenih problemov v Združenih državah Amerike naj bi bilo povezanih s stresom in nekaterimi drugimi kroničnimi obolenji. To naj bi ekonomijo ZDA na letnem nivoju stalo okoli 300 milijard dolarjev letno. Lanska študija, objavljena v Frontiers in Psychology1, je pokazala, da do izgorelosti privede razkorak med nezavednimi potrebami osebe in priložnostmi ter zahtevami delovnega okolja, v katerem se nahaja. Jeseni objavljen članek v HBR nakazuje na to, da razliko med tem, ali se stres premakne v izgorelost, ali ne, naredi čustvena inteligenca – ljudje z visoko stopnjo EQ-ja bodo po navedbah avtorjev prej spoznali, kaj je vir njihove frustracije in se s tem začeli ukvarjati. Nasveti, kako zmagati nad stresom, pa so precej enostavni – za začetek je dobro, če sami sebi ne povzročamo dodatnega (in odvečnega) stresa. Perfekcionistom je slednje dobro znano in za njih je lahko velik oseben uspeh že to, da se naučijo obvladovati pričakovanja in zahtevnosti do samega sebe. Pomaga tudi, če se zavemo svojih omejitev in močnih točk – tako bomo lažje prepoznali, kje potrebujemo dodatno pomoč. Kakšen globok vdih v stresni situaciji tudi še nikomur ni škodil, prav tako ne sposobnost, da stopimo korak nazaj in pogledamo situacijo z različnih zornih kotov.
Kakšno ceno smo pripisali uspehu
Na nedavnem dogodku za voditelje je Arianna Huffington v zvezi s to temo zavzela jasno stališče: družba, ki funkcionira po načelu, »delaj zdaj, spi pozneje«, po njenem mnenju ni na pravi poti in čas je, da napravimo konec kolektivni deluziji, da je izgorelost cena, ki jo moramo plačati za uspeh. Med drugim meni, da kot družba ignoriramo podatke in statistiko, pa čeprav trdimo, da smo t. i. data-driven družba. Arianna je med drugim v govoru izpostavila še, da so (recimo temu) dovolj spočiti zaposleni bolj produktivni in kreativni. Tako kot prazen motor ne more teči naprej, tudi ljudje nismo narejeni, da bomo funkcionirali dobro brez potrebne energije. Kar se mi je posebej vtisnilo v spomin, je njen klic k premiku od družbe, ki prioritizira delo nad vsem drugim, k družbi, ki bo poudarjala pomen »well-beinga« – in ključni ljudje, ki lahko pripomorejo k temu, so prav vodje v podjetjih.
Kje so naše prioritete?
Še eden izmed prebranih zapisov, ki mi je ostal v spominu, je bila objava LinkedIn z naslovom Busy is the new stupid3. Avtor se dotika preobremenjenosti in prezaposlenosti ljudi v današnjem svetu. Besede, kot so »oprosti, sem preveč zaposlen« in »nujno rabim dopust«, naj bi odražale našo konstantno prezasedenost z delom in drugimi aktivnostmi, kar naj bi danes odražalo višji družbeni simbol. Nedavno objavljena študija Harvarda4 je pokazala, da postaja hvaljenje s preveč zasedenim in hektičnim vsakdanom del novodobnih statusnih simbolov. Med te se uvršča tudi naročanje hrane prek spleta, ker seveda – aplikacija nam prihrani čas, in mi smo prezaposleni ali pa preutrujeni, da bi šli v trgovino in si nekaj sami skuhali doma. Znamke, ki pridobivajo ugled, so tiste, ki uporabnikom pomagajo prihraniti čas, posledično tudi dvigniti kakovost življenja. Delo pozno v noč, ob vikendih, in neprestana dosegljivost pa sta ponekod v ZDA tudi na družbenih omrežjih zamenjala slike s plaž s kozarcem v rokah. Seveda, tako pokažemo, da smo zaposleni, morda celo – da nam je resnično uspelo. Zanimivo, da imamo danes nešteto aplikacij za vsako malenkost, pa smo bolj pod stresom kot pred desetimi leti.
No, če Američani zaposlenost povezujejo z višjim statusom, pa denimo Italijani povečini delo štejejo kot nujnost za to, da si lahko privoščijo dopust, prosti čas z najbližjimi in tako naprej. Po mnenju avtorja omenjene objave LinkedIn ljudje, ki se konstantno »hvalijo« s prezaposlenostjo, sporočajo, da je njihov čas bolj pomemben kot čas drugih, da niso dobri pri prioritiziranju aktivnosti in da si s strani drugih želijo vrednotenja na podlagi tega, kako zaposleni so – in ne, kako produktivni so. O vseh točkah bi lahko debatirali, vendar prioritiziranje ostaja nekaj, o čemer sama skozi leta nisem spremenila mnenja – globoko verjamem, da vse, kar delamo, odraža vrednote, ki jih postavljamo na piedestal. Če delamo do 22. ure zvečer, sicer ne pomeni, da nujno v tem ves čas uživamo, pa vendar nam očitno delo predstavlja preveč pomembno vrednoto, da bi to spremenili. Če nam ne bi ustrezalo, bi prej ko slej nekako poskrbeli za spremembo. Dvomim, da lahko na dolgi rok tako močno delamo proti sebi. In če se ne ustavimo sami, nas bo morda ustavilo naše telo. Morda smo lahko v zadnjih letih zasledili več poudarka na work smart, not hard, a še vedno se mi ne zdi, da bi se tole smart delo dovolj poznalo.
Kaj pravzaprav cenimo?
Pogosto ljudje pri drugih prepoznamo in cenimo tisto, s čimer se sami identificiramo ali pa si želimo te lastnosti tudi pri sebi. Če to preslikamo na delovno okolje, se lahko vprašamo, kakšne vrednote pravzaprav imamo? Če smo izrazito nagnjeni k pretiranemu delu, se nam lahko zgodi, da bo uničen že naš zadnji dan poletnega dopusta, ko bomo pogledali vse neprebrane e-maile, in se psihično začeli pripravljati na vse zadeve na to-do listi.
Zato morda k premisleku lahko pomaga, če se vsake toliko vprašamo: a je res vredno? Če je – super. Če ni – dajmo v tistem trenutku prioriteto drugim stvarem. Precej stvari se da nadoknaditi, časa pa le ne moremo zavrteti nazaj.
Nedavno objavljena študija Harvarda je pokazala, da postaja hvaljenje s preveč zasedenim in hektičnim vsakdanom del novodobnih statusnih simbolov.
