HRM

Bi lahko z robotom delali timsko?

Čas branja 15 min

Januarja 2017 je Libratus, AI računalnik z univerze Carnegie Mellon, pometel s štirimi vrhunskimi igralci pokra v igri, ki je trajala 20 dni. Pri tem je moral za uspeh blefirati in prepoznati zavajajoče informacije. Libratus je zadnji v nizu AI računalnikov, ki so premagali človeštvo. Pred njimi so padli šahisti (Deep blue, 1996), Jeopardi šampijoni (Watson, 2011) in prvaki Go (AlphaGo, 2016).

Ob pojavu številnih računalnikov z visoko umetno inteligenco (AI) se pojavlja vprašanje, ali bomo v prihodnje pri timskem delu lahko govorili o kombinaciji ljudi in AI-botov kot o enakovrednih članih tima in bo timsko delo gnalo tudi razvoj umetne inteligence, ali pa bo AI-bot ostal zgolj na ravni orodja, ki ga timi uporabljajo za lažje delovanje? Večino med nami zmrazi ob misli, da bi kdaj AI-bot postal član našega tima. Tega si nočemo niti ne znamo predstavljati. Nismo edini. Inštitut za prihodnost življenja iz Bostona (Future of Life Institute) združuje raziskovalce in vodilne osebnosti s celotnega sveta, ki opozarjajo na nevarnosti AI za obstoj človeške vrste in kako lahko to omilimo. Med njimi so tudi kozmolog Stephen Hawking, računalniški inženir Stuart J. Russell, soustanovitelj Skypa Jaan Tallinn in igralec Morgan Freeman. Na drugi strani lahko na Japonskem že danes sodelujete z ljudem podobnimi AI-roboti, ki so v vlogi receptorjev in pomočniki v prodajalnah. Japonska kultura je veliko bolj naklonjena robotom kot zahodna, za pokvarjene robote pa nekateri opravljajo celo budistične pogrebe.

Razvoj tehnologije in čedalje večja hitrost sprememb našega okolja nas silita, da si postavimo tudi naslovno vprašanje. Za časa mojega življenja smo prešli iz vrtljivih telefonov, spectrum računalnikov in knjižnic kot virov informacij, v dobo interneta s pametnimi telefoni in kvantnimi računalniki. Verjetno le redki znajo napovedati, kakšna nova tehnologija bo v uporabi čez deset let, kaj šele čez dvajset, ter kakšna bo njena aplikacija. Pa je možno sestaviti pravi tim botov in ljudi? Kaj bi morala dosegati AI, da bi to lahko postala resničnost?

Znanstveniki razvoj inteligence pri človeški vrsti (merjeno z velikostjo možganov in številom povezav) povezujejo s številnimi dejavniki. Poleg dvonožne hoje, ki je sprostila roke in omogočila uporabo orodij in obvladovanje ognja, so v zadnjih letih dokazali, da je bil razvoj inteligence človeka močno odvisen tudi od medsebojnih interakcij in sodelovanja (McNally in sod., 2012). Tako je torej timsko delo spodbudilo razvoj inteligence pri človeku. Še posebej zanimivo pa je dejstvo, da so se McNally in sodelavci do povezave med timskim delom in inteligenco človeške vrste dokopali z računalniško simuliranimi modeli organizmov s »preprostimi možgani«. Torej s preprosto umetno inteligenco. Ugotovili so, da je sodelovanje vodilo v razvoj večjih kompleksnejših simuliranih možganov in obratno, kompleksnejši možgani so dodatno spodbujali sodelovanje med AI-organizmi.

Ti umetni možgani so med seboj tekmovali v dveh klasičnih igrah, ki proučujeta socialne interackije in dileme, ki se ob tem porajajo (zapornikova dilema in snežni metež). Vsak simuliran organizem je s parom odigral več zaporednih iger, svoje odločitve pa je sprejemal tudi na osnovi izkušenj. V sistem so vnesli »naravno selekcijo«, ki je favorizirala bolj uspešne igralce, obenem pa so vnesli tudi mutacije nevronske mreže, ki so lahko povečevale ali zmanjševale nevronsko mrežo simuliranih možganov. Večja možganska mreža je omogočala zajem več izkušenj in njihovo analizo, ki je vplivala na odločitev v igri. Bolj »inteligentni« igralci so se v poskusu pogosteje odločali za sodelovanje, to pa jim je prinašalo več uspeha in dajalo prednost pri naravni selekciji ter tako gnali razvoj večje umetne inteligence. Kot ena izmed najuspešnejših se je razvila strategija »tit for tat« oz. sodelovalna strategija s povračilnimi ukrepi v primeru izdaje.

Tako raziskave umetne inteligence nakazujejo možnost razvoja priučenega sodelovanja. Poleg klasične inteligence (IQ), kjer robotom pustijo, da se sami učijo (primer DeepMind, ki se sam nauči igranja igric in kmalu prekaša ljudi), pa se danes razvija tudi socialna inteligenca robotov – roboti se učijo s pomočjo interakcij z ljudmi, kot je npr. Robot Zeno z Univerze v Twentu, kjer profesorica socialne robotike Vanessa Evers skuša z AI-robotom pomagati otrokom pri učenju. Ali lahko potem takem govorimo tudi o timskem delu med AI-boti ter predvsem, ali je tako možno timsko delo tudi med človekom in botom z visoko umetno inteligenco v vseh pogledih? Pri tem se skušajmo vzdržati sodb o delu z roboti in kakšne družbeno-ekonomske posledice bi to lahko imelo. Zanima nas zgolj, ali lahko obstaja pravo timsko delo med umetno in naravno inteligenco, ali pa je možna zgolj uporaba AI kot orodja za tim in ne kot del tima.

Pri iskanju odgovora si pomagajmo z analizo modelov, ki danes opisujejo timsko delo med ljudmi in nam dajejo možnost neke objektivne ocene (subjektivno nas je verjetno večina rekla NE že ob prebranem naslovu tega članka). Pomembno je, da pri tem ločimo sodelovanje (ki lahko opiše tudi delovne skupine) in pravo timsko delo, ki daje na eni strani boljše rezultate in na drugi strani osebno zadovoljstvo in razvoj članov tima ter občutek skupnega zavzemanja za višji cilj.

Enega izmed najboljših modelov, ki loči ravno med pravimi timi in psevdotimi, sta postavila Katzenbach in Smith v svoji knjigi Modrost timov. Avtorja sta izluščila šest kriterijev, ki jih moramo zadostiti, če želimo razviti pravo timsko delo. Modelu želim dodati še nedavno raziskavo timskega dela na MIT (Engel in sod., 2014), ki je čustveno inteligenco (sposobnost obvladovanja lastnih in prepoznavanja čustev drugih) postavila kot ključni kriterij za timsko delo.

1 Skupen namen – deloma


Številka:

Več v kategoriji HRM

Več člankov iz te kategorije