Družba

Čas dopustov in delo na daljavo: Pozabite na ‘tiho počitnikovanje.’ HR ima večji problem

Čas branja 5 min

Peter Cappelli, strokovnjak z Whartona, raziskuje trenutno problematiko v upravljanju talentov, ki presega zgolj 'tiho počitnikovanje'. Kot kolumnist za upravljanje talentov pri HRE in profesor na Univerzi v Pensilvaniji, Cappelli osvetljuje prave izzive, s katerimi se soočajo delodajalci in zaposleni v dobi hibridnega dela.

Slika je simbolična. Foto: Freepik

V zadnjih nekaj tednih so v svetu priča številnim zgodbam o novem modnem izrazu: "tiho počitnikovanje" ali "hush-cationing". To pomeni, da zaposleni, ki delajo na daljavo, dejansko uživajo v počitnicah, ne da bi poročali, da so na dopustu. Veliko teh zgodb temelji na novi anketi Harris Poll, ki med drugim kaže, da je 37% milenijcev to že storilo, v članku za HRE piše Peter Cappelli.

Resnični problem: Neizkoriščeni dopust

Kaj pa te zgodbe ne omenjajo, je dejstvo, da so številke o "tihem počitnikovanju" precej nižje za mlajše in starejše. Kaj je posebnega na starostni skupini od 28 do 43 let? Ti ljudje imajo najverjetneje šoloobvezne otroke in se soočajo s časovnimi zahtevami.

Najbolj presenetljivi rezultati raziskave Harris so, da 78% zaposlenih, ki imajo plačan dopust, ne izkoristijo vseh dni dopusta, ki jim pripadajo. Razlogi so povezani z zahtevami na delovnem mestu, vključno z eksplicitnim pritiskom vodstva, naj ne jemljejo dopusta. Ta vzorec vedenja traja že nekaj časa, piše Cappelli. Zaposleni prav tako poročajo, da delajo zunaj rednega delovnega časa, vključno z udeležbo na usposabljanjih in dogodkih delodajalca ter opravljanjem dela med dopustom.

Kaj spodbuja 'tiho počitnikovanje'?

Kaj ugotavljajo v ZDA? Imajo določene delovne ure v večini krajev—približno od 8. ali 9. do 17. ure— in imajo določene ure za prosti čas. Vendar pa so zaposleni z belimi ovratniki, ki jih Zakon o poštenih delovnih standardih (FLSA) ne zajema, plačani po urah. Ko je bil ta zakon sprejet leta 1938, in še desetletja zatem, je bilo mnenje, da država ne rabi ščititi belih ovratnikov, ker so jih že ščitili delodajalci. Bili so videni kot člani podjetniškega kluba, kjer se delo konča ob 17. uri.

Vsaj od osemdesetih let dalje določene ure ne pomenijo veliko za mnoge—in lahko bi rekli večino—zaposlenih z belimi ovratniki. Zahteve nenehno naraščajo, in ti zaposleni morajo ugotoviti, kako izpolniti te zahteve. Ko smo prešli na oddaljene in zdaj hibridne modele, so določene delovne ure še manj pomembne, ker nismo več v pisarni. Dokazi kažejo, da delovni dnevi za tiste, ki delajo od doma, začnejo prej in trajajo dlje; norma je, da delo opravimo, kakor koli že lahko.

Dvojna merila v upravljanju delovnega časa

To nas pripelje nazaj do vprašanja dvojnih meril: Na eni strani vodje razmišljajo, "Kako si upajo ti ljudje ne delati v urah, ko bi morali." Medtem ko zaposleni razmišljajo, "Kako si upajo delodajalci nam nalagati več dela, kot ga je mogoče opraviti v določenih urah— in nam nato otežiti izkoristek dni dopusta, ki nam pripadajo."

Treba je poudariti, da so vedno obstajali ljudje, ki so v pisarni mentalno počitnikovali—ali, kot smo to nekoč imenovali, zabijali čas. Kar se zdi, da moti ljudi glede hibridnega in oddaljenega dela, je prepričanje, da je lažje zabijati čas doma kot v pisarni. Morda je to res. Nedvomno je res, da se lahko zabijamo na bolj zabavne načine izven pisarne, piše Cappeli.

Spreminjajoči se pristopi k upravljanju in zaupanju

Eden od načinov, kako razumeti trenutno situacijo, je, da jasno pokaže, kako smo ujeli med dvema bistveno nasprotujočima si pogledoma na upravljanje. Starejši pristop je, da vodje zaposlenim povedo, kaj naj delajo, kako naj to delajo in kdaj naj to delajo. Skratka, veliko nadzora. Drugi, sodobnejši pristop je, da jim povedo, kaj naj delajo (in veliko več tega) in jih bolj ali manj pustijo, da sami odločijo, kako in kdaj bodo to storili. Hibridno in oddaljeno delo razširja slednji pristop, saj omogoča zaposlenim, da tudi sami odločajo, kje bodo delali. Ni smiselno ali pošteno uporabljati oba pristopa hkrati, vendar se zdi, da je to trenutna situacija.

Na primer, je narobe, če zaposleni delajo na daljavo iz svoje hiške ob jezeru? Verjetno v redu. Kaj pa, če je njihova družina z njimi? Morda je to v redu; navsezadnje je njihova družina z njimi doma. Kaj pa, če so v Airbnb-ju v Mehiki? To je goljufanje. Zakaj? Ker se zdi, da se preveč zabavajo. Ampak to je zgolj malenkostno: Če je v redu delati na daljavo—še posebej, če smo zmanjšali pisarniške prostore in jih nadomestili z deljenimi pisarnami—zakaj bi bilo pomembno, kje zaposleni opravljajo svoje delo?

Kako pa je, če ne vzamejo dneva dopusta, ampak objavijo obvestilo "izven pisarne" in ves dan počivajo—nato pa zvečer opravijo svoje delo? Je to v redu? Ne, če jih ljudje potrebujejo čez dan. Ampak ali je to slabše, kot če bi samo objavili, da ne morejo sprejemati klicev, ker dokončujejo projekt? Zdi se narobe, ker bi v kontekstu pisarne to bilo.

Izziv za delodajalce

Izziv za delodajalce je določiti nekaj smiselnih in doslednih pravil o delu za zaposlene z belimi ovratniki. Lahko bi jim rekli, "Morate biti za svojo mizo od 9. do 17. ure," ali pa bi jim rekli, "Tu je kup dela; opravite ga, ko lahko."

Kar je nepošteno, je, da jim rečemo, "Morate biti za svojo mizo, tudi če je to doma, dajete vtis, da delate od 9. do 17. ure vsak dan. Vendar vam bomo otežili izkoristek dni dopusta in vam nalagali več dela, kot bi ga lahko opravili od 9. do 17. ure, vključno s sestanki in dogodki izven teh ur. Sami ugotovite, kako to storiti z nemogočimi omejitvami. Zakaj? Ker vam v resnici ne zaupamo."

'Tiho počitnikovanje' je zgolj simptom globljega vprašanja dvojnih meril

Peter Cappelli razkriva resnični problem, s katerim se soočajo delodajalci in zaposleni v sodobnem delovnem okolju. 'Tiho počitnikovanje' je zgolj simptom globljega vprašanja dvojnih meril in nezaupanja v upravljanju delovnega časa. Delodajalci morajo določiti jasna in pravična pravila, ki bodo omogočala učinkovito in pošteno delo v hibridnem in oddaljenem okolju, ter zaposlenim omogočati, da v celoti izkoristijo svoje pravice do dopusta in osebnega časa.

Oznake:

Več v kategoriji Družba

Več člankov iz te kategorije