ČE ŽELIŠ RAZUMETI - DELUJ

JASMINA PLAVŠIČ, direktorica oddelka Centra za poklicno rehabilitacijo v Univerzitetnem rehabilitacijskem Inštitutu Republike Slovenije-Soča.

Facebook
Twitter
Google Plus
LinkedIn

Delovna organizacija je celovit, povezan sistem. Odvisen je od medosebnih odnosov posameznikov, ki ga sestavljajo. Za uspeh podjetja zato ni pomembno le to, da vsi delajo po svojih najboljših zmožnostih, ampak tudi, da k temu pomagajo drugim1. Delovno okolje je neke vrste habitat, ki dnevno združuje različne ljudi, različnih osebnosti, z različnimi razpoloženji, z različnimi notranjimi čustvenimi stanji. Pomislite, koliko stikov zahteva vaše vsakdanje delo, ki ga opravljate na delovnem mestu. Ti stiki so lahko pogajanja, dajanje navodil, vodenje, delegiranja, upravljanja, prepričevanja …Zaradi tega lahko dokaj hitro nastopijo različne stresne situacije; delovnega, predvsem pa tudi odnosnega izvora.

Stres je definiran kot sindrom, ki vključuje nespecifičen odziv organizma na doživljaj iz okolja. Če pojem prilagodimo tako, da ustreza delovnemu okolju, lahko stres definiramo kot zaznano porušeno ravnotežje med zahtevami delovnega mesta ter posameznikovimi zmožnostmi, da jih izvede, kadar so pomembne tudi posledice neuspeha. Stresna situacija lahko postane negativna izkušnja z emocionalnega vidika in jo lahko povežemo z neprijetnimi stanji anksioznosti, napetosti, depresije in podobnega.2 Navedeno vpliva na naša notranja čustvena stanja ter posledično tudi na medosebne odnose. Zmeda in pomanjkljivosti so pogoste v kolektivih, kjer vladajo neurejeni odnosi, strah pred nadrejenim oziroma pomanjkanje komunikacije2. Komunikacija je ena od številnih psihosocialnih dejavnikov, ki vplivajo na delavce na delovnem mestu. Najpogosteje je proučevana v okviru medsebojnih odnosov ter pojava stresa na delovnem mestu.3 Komunikacija je temelj vsakega odnosa in je tisto orodje, ki ga v vsakem trenutku lahko uporabi vsak izmed nas.

Da bi na vseh naših življenjskih področjih dosegli dobro in učinkovito komunikacijo, ki bi naše odnose gradila in spodbujala, je potrebne veliko samoiniciative in proaktivnosti. Če želimo razumeti svoj osebni vpliv na vzpostavljanje dobre in učinkovite komunikacije ter posledično dobrih medosebnih odnosov, je potrebna naša aktivnost. Potrebno je naše samozavedanje in potrebno je naše delovanje.  Učinkovita komunikacija med dvema osebama je tista, pri kateri si prejemnik razlaga sporočilo pošiljatelja enako, kot je le ta želel, da bi si. Učinkovita komunikacija je torej odvisna od učinkovitega pošiljanja in od učinkovitega prejemanja sporočil, zaradi česar Owen Hargie uvršča spretnost komunikacije v področje socialnih spretnosti.4 Komunikacija torej ni enostranski proces in odgovornosti za učinkovito komunikacijo ne nosi zgolj tisti, ki informacijo oziroma določeno sporočilo pošilja ali daje. Komunikacija je kontinuiran, krožni proces dveh ali več sogovornikov in odgovornost za učinkovito komunikacijo nosi tako tisti, ki sporočilo daje, kot tudi tisti, ki sporočila sprejema. Vsaka komunikacija ima svoj vsebinski vidik; to je informacija, ki jo nekdo sporoča. Ima pa tudi odnosni vidik. Terapevti in voditelji treningov uspešne komunikacije pripisujejo velik pomen ločevanju obeh vidikov komunikacije. Pravijo, da zlasti takrat, kadar kako vedenje za nas ni sprejemljivo, ne bi smeli tega povedati tako, da bi ogrožali odnos.4 Komuniciramo ves čas. Bolje, kot bomo to počeli, bolj uspešni bomo pri svojem delu, boljše medosebne odnose bomo vzpostavljali in vzdrževali. Bolj, kot bomo to udejanjali, manj konfliktnih situacij bomo doživljali na delovnem mestu, posledično bomo doživljali manj stresa in dosegali večjo čustveno svobodo.

Komunikacijski model

Kaj je komunikacija? Ali gre pri komunikaciji za besede, ki jih izrečemo, ali za pomen, ki ga sporočamo? Kako vemo, da je sporočilo, ki smo ga posredovali, sporočilo, ki ga je naš sogovornik sprejel? Poleg tega, kako smo lahko prepričani, da je pomen sporočila, ki ga sprejme oseba, enak pomenu, ki smo ga želeli sporočiti?5

Richard Bandler in John Grinder sta razvila komunikacijski model, ki temelji na kognitivni psihologiji in razlaga, kako procesiramo informacije, ki jih sprejmemo iz sveta okoli sebe v svojo nevrologijo, in kako slednje vpliva na naše vedenje.6 Na osnovi tega modela lahko zaključimo, da je naše vedenje pogojeno z lastnim, individualnim in unikatnim odzivom na zunanji svet. Naš komunikacijski proces se začne z zunanjim dogodkom oziroma informacijo, ki jo zaznamo s čuti. Informacije iz zunanjega okolja sprejemamo s petimi osnovnimi čuti: kar vidimo – vizualno (oči), kar slišimo – avditivno (ušesa), z notranjimi in zunanjimi občutki - kinestetično; kar vonjamo – olfaktorno (nos) in kar okušamo- gustatorno (jezik). V vsakem trenutku naši čuti iz okolja pridobivajo nešteto število različnih informacij. Naš um lahko uspešno predela zgolj omejeno število teh informacij. Ko le te vstopijo v našo nevrologijo skozi čute, gredo skozi različne filtre. Informacije iz zunanjega okolja v možganih tako filtriramo skozi različne notranje filtre in kar ohranimo ali izpustimo, ima odločilen vpliv na to, kako si notranje predstavljamo določeno resničnost. Da bi velikansko količino informacij iz zunanjega okolja naši možgani in um lahko predelali, se nezavedno v možganih zgodijo prvi trije procesi: posploševanje, izbris in popačenje. Pri izbrisu del informacij preprosto izpustimo ter se osredotočamo na informacije iz okolja, ki so nam v danem trenutku najpomembnejše. Pri popačenju poenostavimo ali spremenimo svojo senzorično izkušnjo, tako da napačno prikažemo resničnost, pri posploševanju pa na osnovi ene ali več izkušenj naredimo splošno oceno. Notranji filtri so tudi naši spomini, pretekle izkušnje, prepričanja, vrednote … Prav prepričanja in vrednote so naši najmočnejši notranji filtri in pogosto se jih niti ne zavedamo. Na kratko bi lahko povzeli, da so prepričanja sodbe, ki jih imamo o sebi, o drugih ljudeh in o svetu okoli nas. So nekaj, kar verjamemo, da je resnično. Lahko so spodbujajoča ali omejujoča. Vrednote so na drugi strani tisto, kar nam je v življenju res pomembno. Po njih se zavedno in nezavedno ravnamo. Povezane so z našo identiteto in so naši glavni usmerjevalci in motivatorji. Ker so nezavedne in ker po njih ustvarjamo svoje notranje predstave, se po njih nezavedno ravnamo, je zelo pomembno, da bi prav vsak poznal, globoko v sebi, programiran vrednostni sistem. Naše izkušnje oziroma reakcije na neki zunanji dražljaj (informacijo) so torej subjektivne, nekaj, kar si na podlagi notranjih filtrov ustvarimo sami.

Vrednostni sistem (Vir: https://borutvukovic.com/2018/03/)

Temeljna izhodišča dobre in učinkovite komunikacije

Temeljna izhodišča dobre in učinkovite komunikacije, kot so navedene v nadaljevanju, naj služijo kot vodilna filozofija posameznika. Naj nam bodo v pomoč pri odpiranju filtrov s ciljem vzpostavitve   učinkovite komunikacije, saj bomo le z učinkovito komunikacijo lahko omejili konflikte na delovnem mestu ter s tem povezane stresne situacije.

Kot posamezniki ustvarjamo različne modele sveta

Kako se torej naša notranja predstava, potem ko je informacija šla čez številne filtre, ujema z zunanjim dogodkom, je odvisno od tega, kako so naši filtri izbrisali, popačili in posplošili določeno informacijo. Potem ko ustvarimo to našo notranjo predstavo o nekem zunanjem dogodku oziroma zunanji informaciji, ustvarimo nezavedno določeno notranje stanje. Naše notranje stanje ustvari določeno čustveno stanje (kako se počutimo), le ta pa se odraža tako na fiziologiji telesa (drža telesa, dihanje, napetost v telesu …) kot tudi v vedenju.

Ne moremo ne-komunicirati

Komunikacija predstavlja posledično veliko več kot besede, ki jih izgovarjamo. Besede sestavljajo le delček tega, kar izražamo kot človeška bitja. Raziskave so pokazale, da je pri nastopu pred skupino ljudi 55 % vtisa določenega z govorico telesa - drže, kretenj in očesnega stika, 38 % z barvo glasu in samo 7  % z vsebino naše predstavitve. Natančni podatki se razlikujejo v različnih situacijah in jasno je, da govorica telesa in ton glasu ogromno prispevata k učinku in pomenu tistega, kar povemo. Razlika ni v tem, kaj povemo, temveč kako povemo.7 Profesor Albert Mehrabian je v ZDA v drugi polovici preteklega stoletja raziskoval vpliv obrazne mimike v sporazumevanju. Ugotovil je, da se v medosebni komunikaciji, še posebej v čustvenih situacijah, veliko bolj zanašamo na to, kar nam sporoča obraz, kot pa na vsebino, ki nam jo sogovornik pripoveduje.8 Ko je vsebina informacije nekongruentna oziroma neskladna z nebesedno govorico, zmeraj zaupajmo nebesedni govorici.

Pomen komunikacije je v reakciji, ki jo izzovem pri sogovorniku

V vsakem trenutku komuniciranja imejmo izostreno svojo čutno ostrino ter se zavedajmo nezavednih odzivov sogovornika. Predvsem bodimo pozorni na nebesedno govorico telesa sogovornika, ki nam lahko v vsakem trenutku daje povratno informacijo, ali je naša komunikacija učinkovita ali ne. V sporazumevanju med ljudmi se pogosto pojavijo nesporazumi. Čeprav je nekdo prepričan, da je bil pri prenosu informacije pomensko jasen, se drugi odziva, kot da sporočila ni dobil (in ga tudi ni). Začnejo se nesoglasja. Ni pomembno, kaj mislimo, da smo povedali, ampak moramo povedati to, kar želimo, da bi drugi razumeli.9

Sprejmi osebo - spremeni vedenje

Edina oseba, ki jo lahko v življenju spreminjamo, smo mi sami. Največje delo, ki ga bomo v življenju naredili, je delo na samem sebi. Nesmiselno je pričakovati in čakati na to, da se bodo spremenili naši sodelavci/sodelavke oziroma naši sogovorniki. V vsakem trenutku imamo možnost izbire – sprejmemo, ali pa ne sprejmemo sogovornika ter prilagodimo ali ne prilagodimo vedenja, glede na sogovornika. Slednje je pomembno ne zato, da bomo ugodili sogovorniku/sodelavcu/sodelavki; pomembno je zato, ker se bomo manj čustveno vpletali, sami sebi bomo sprožali manj stresa in konfliktnih situacij ter manj porabili našega biološkega materiala.

Bodimo prožni v svojem vedenju

Nesmiselno je pričakovati, da se bo situacija spremenila, popravila na bolje, če bomo uporabljali zmeraj isti pristop, isti način komunikacije. Bodimo prožni v svojem vedenju in bodimo pozorni na povratne informacije, ki jih prejemamo od sogovornika. Če vidimo, da obstoječ način komunikacije s sogovornikom ni uspešen, začrtajmo novo strategijo in izberimo drug način oziroma pristop. To temeljno izhodišče se morda zdi odveč, saj je vendar razumljivo, da bomo poskušali kaj drugega, če ugotovimo, da nekaj ne deluje. Na veliko presenečenje številni ljudje trmasto vztrajajo pri tem, kar počnejo, tudi če pri tem zelo očitno ne dosegajo nikakršnega uspeha. V nedogled in na vedno isti način počenjajo nekaj, kar jim je neprijetno.10

Zaključek

Komunikacija je nekaj, kar se učimo vse življenje. Ni nekaj, kar bi nam bilo položeno v zibelko, in žal je tisto vsebinsko področje, ki mu v vrtcih in v šolah ne dajemo globljega pomena. Njenih zakonitosti, ovir ter učinkovitega dajanja in sprejemanja sporočil, se učimo vse življenje. Kot taka je del vseživljenjskega učenja. Pri nekaterih bolj uspešno, pri nekaterih manj. Naše znanje s področja komunikacije bogatijo praksa in izkušnje ter šele ob naših lastnih prijetnih in manj prijetnih izkušnjah lahko osmislimo in ovrednotimo njen pomen. Učinkovita komunikacija je lahko sredstvo doseganja večje čustvene svobode, na samo na delovnem mestu temveč na vseh področjih našega življenja. Če želimo razumeti zakonitosti delovanja učinkovite komunikacije, je potrebna naša dejavnost. Je potrebno naše delovanje. Zato - če želiš razumeti - deluj!

Da bi velikansko količino informacij iz zunanjega okolja naši možgani in um lahko predelali, se nezavedno v možganih zgodijo prvi trije procesi: posploševanje, izbris in popačenje.