Čustvena inteligenca in kreativnost veščini prihodnosti
Čas branja 10 minNahajamo se v zanimivem obdobju, kjer pri ljudeh iščemo kompetenci, ki jima današnji življenjski slog ni naklonjen. Predvsem od mladih, ki vstopajo na trg delovne sile, pričakujemo poudarjeno razvito čustveno inteligenco in kreativnost. Ker pa se spreminja vzgoja otrok in način njihovega odraščanja, pri delu z mladimi opažam, da sta ti dve kompetenci vse slabše razviti. Zato je pomembno, da menedžerji razumemo razvoj kompetenc tudi že v obdobju odraščanja in tako zaposlenim prihodnosti prilagodimo delo v smeri krepitve želenih kompetenc.
Posamezni avtorji ključne kompetence prihodnosti različno opredeljujejo. V grobem jih delimo na tri področja: socialne kompetence, e-kompetence in kompetence kritičnega in inovativnega razmišljanja. Pri svojem delu se, kot ravnatelj osnovne šole in vrtca, kakor tudi pri delu v centru za izkustveno učenje in aktivnosti na prostem Naturo, srečujem z vsemi prej omenjenimi področji. Predvsem imam možnost spremljati razvoj omenjenih kompetenčnih področij pri otrocih že od vstopa v vrtec. Hkrati pa imam tudi uvid v razvitost kompetenčnih področij pri svojih sodelavcih.
V nadaljevanju se bom osredotočil na dve kompetenci prihodnosti, ki jih bomo iskali pri svojih zaposlenih, in sicer na kreativnost in čustveno inteligenco. S prvo se ljudje rodimo in jo lahko skozi življenje tudi slabimo, druga pa je ob rojstvu zelo šibka in jo moramo krepiti skozi celo življenje. Kot vodja moram najprej razumeti njuno vlogo in pot razvoja, da ju lahko nato pri otrocih v času izobraževanja pri nas in tudi pri svojih zaposlenih krepim.
Če pogledamo otroke, so ob rojstvu mali egoisti, ozirajo se samo nase in to jim omogoča preživetje. Vendar se kmalu, če ne prej, ob vstopu v vrtec, soočijo z vrstniki in drugimi ljudmi poleg mame, kjer začno z razvijanjem čustvene inteligence.
Čustvena inteligenca je v osnovi inteligentna uporaba lastnih čustev za boljše počutje in doseganje boljših rezultatov. Zajema sposobnosti, kot so: prepoznavanje lastnih čustvenih potreb in omejitev, vzpodbujanje sebe in kljubovanje frustracijam, nadziranje vzgibov in odlaganje lastnih želja, obvladovanje razpoloženja in sproščanje stisk, ki zavirajo sposobnost razmišljanja, empatijo itd. Če pogledamo otroke, so ob rojstvu mali egoisti, ozirajo se samo nase in to jim omogoča preživetje. Vendar se kmalu, če ne prej, ob vstopu v vrtec, soočijo z vrstniki in drugimi ljudmi poleg mame, kjer začno z razvijanjem čustvene inteligence. Večino socialnih veščin v življenju se otroci naučijo prav ob igri z drugimi otroki. V naravi se različno stari otroci združujejo v skupine in se igrajo. Pri igri lahko otroci nenehno testirajo odzive drugih otrok, kakor tudi odraslih v njihovi okolici, na njihovo početje in tako naravno razvijajo čustveno inteligenco. Predvsem je tu potrebna prosta igra, brez nadzora odraslih, saj otroci igro in pravila dojemajo poponoma drugače kot odrasli. Pri igri otroci vedno postavijo takšna pravila in jih po potrebi sproti dopolnjujejo, da se z njimi strinjajo vsi sodelujoči. Saj se ob nestrinjanju s pravili igre igra prekine, česar pa si nihče pravzaprav ne želi. Danes se pri razvoju otroka srečujemo s pomanjkanjem proste igre in druženja z različno starimi otroki. Otroci so v vrtcu običajno v homogenih starostnih skupinah, zagotovo pa so po starosti homogeno združeni v šoli. Časa za prosto igro danes pravzaprav otroci nimajo1.
Mednarodna raziskava2 omenja, da imajo otroci celo manj prostega časa kot zaporniki. Tako je življenje otroka ves čas pod nadzorom odraslega. V šoli in vrtcu so otroci pod budnim očesom pedagoških delavcev, popoldan pa pod nadzorom staršev ali mentorjev oziroma animatorjev na različnih popoldanskih dejavnostih, na katere starši tako radi vpisujejo otroke
Pri svojem delu v šoli opažam, da je danes vse več otrok, ki težje prenašajo neuspeh, želijo biti v središču pozornosti ter vztrajajo, da so njihove potrebe izpolnjene takoj. Nekako imam občutek, da so še vedno tisti mali egoisti, kot ob rojstvu. Po drugi strani pa pri delu na terenu na doživljajskem igrišču v Kranju, kjer otrokom omogočamo prosto igro, opažam, kako lahko današnji otroci, z rednim obiskovanjem igrišča in prosto igro razvijajo čustveno inteligenco, saj jim le-ta mogoča, da se lahko na igrišče vračajo in se igrajo z drugimi otroki.
