ČUSTVENA INTELIGENTNOST KOT ZMAGOVALNA PRAKSA PRI DELU Z LJUDMI

Mag. Franka Bertoncelj, samostojna svetovalka za izbiro, razvoj ter izobraževanje zaposlenih

Facebook
LinkedIn

Inovativne, agilne in sodelovalne organizacije so uspešne. Sposobne so hitre prilagoditve spremenjenim zunanjim ali notranjim okoliščinam. Kaj pa uspešen vodja? Visok inteligenčni kvocient ni več ultimativno merilo uspešnosti, čeprav je marsikje pogoj za vstop v visoko storilnostno naravnano okolje. Prav tako ne zagotavlja inteligentnega obnašanja in modrih odločitev. Za uspeh v pogojih medsebojne soodvisnosti, brez pripravljenosti na timsko sodelovanje ne gre. Sposobnost upravljanja odnosov je najvišja stopnja čustvene inteligentnosti.

Čustveno inteligentni imajo uvid vase in v druge, samokontrolo, znajo upravljati energijo lastnih čustev in energijo čustev drugih. Imajo moč vplivanja, navdihovanja, spodbujanja sprememb, reševanja in sodelovanja.

IQ, EQ, SQ in še kakšen Q

Inteligenčni količnik (Intelligence quotient ali IQ) kot pokazatelj inteligentnosti ne zaobjema vseh sposobnosti in tako ne napoveduje posameznikove prilagojenost na vse praktične vidike življenja. Gardner je koncept ene inteligentnosti razširil na koncept raznoterih inteligentnosti in razlikuje logično – matematično, jezikovno, prostorsko, glasbeno, telesno gibalno, znotrajosebno, medosebno in naravoslovno inteligentnost.5 Čustveno inteligentnost (Emotionall quotient ali EQ) sta prva koncipirala Salovey in Mayer, ko sta EQ definirala kot sposobnost spremljanja lastnih čustev in čustev drugih, jih razlikovati med sabo in uporabiti informacije za usmerjanje mišljenja in dejanj.22 Poudarila sta pomen čustvene inteligentnosti v primerjavi z intelektualnimi sposobnostmi. Goleman je zaslužen za širjenje zavedanja o pomembnosti čustev in vpliva, ki ga imajo čustva na posameznikovo življenje in poslovno uspešnost.8 Čustveno inteligentnost definira kot sposobnost za učenje praktičnih spretnosti, ki temeljijo na petih prvinah: zavedanje sebe, obvladovanje sebe, motivacija, sočutje in spretnost v medsebojnih odnosih. Nadaljuje z raziskovanjem socialne inteligentnostjo (SQ), kjer medosebne odnose postavi v družbeni kontekst nevroznanosti in hitro spreminjajoče se družbe.11 Človekovih inteligentnosti je še več. Poleg IQ, EQ, SQ, govorimo o finančni, ekološki, duhovni, erotični in kontroverzni – politični inteligentnosti.

Kaj so čustva?

V strokovni literaturi ni enotne konceptualizacije o tem, kaj pravzaprav čustva so. Različni pristopi jo pojmujejo različno – za nekatere je čustvo vrsta zavesti, vedenje ali pa nevrofiziološki proces. Goleman čustvo definira kot občutek in vse zanj značilne misli, duševna in biološka stanja ter pripravljenost za dejanje ter govori o mnogoterih enostavnih in sestavljenih različicah, preoblikovanjih in odtenkih čustev, za katere niti ni vseh poimenovanj.8 Veliko bolj precizen v opredelitvi čustva, procesov nastajanja ter klasifikacije čustev je Milivojević v svoji teoriji emocij, ki jo poimenuje Model krožne emocionalne reakcije ali KER model.18

Ratio vs. emotio ali zablode o čustvih

Za nas pomembna mentalna predstava je tako osnova za nastanek emocionalne telesne reakcije torej za doživljanje čustva.

Ljudje nase in na druge še vedno gledamo kot na »racionalna« in »emocionalna« bitja. Ločujemo med razumom in čustvi, kot da gre za dve popolnoma ločeni realnosti. Večina ljudi razmišlja o sebi kot o nečem, kar je razcepljeno na dva dela: del, ki misli in je racionalen, razumski, logičen in del, ki čustvuje in ki je iracionalen, nelogičen. Predsodki o čustvih so tako razširjeni, da jih po mnenju Milivojevića lahko imenujemo civilizacijski miti.16 Ker bi naj bila čustva nekaj neracionalnega, človekov boj proti lastni emocionalnosti ne preseneča. Splošno sprejeta napačna prepričanja ali zablode o čustvih so, da so čustva iracionalna, da vladajo ljudem, da o njih ni treba govoriti, da so nevarna, da jim človek ne sme podleči itd. Odmikanje od čustvovanja in izkrivljen odnos do čustev se lahko kaže kot:18

1.      Popredmetenje čustev

Čustva so funkcija živega bitja in sama po sebi ne obstajajo, obstajajo pa ljudje, ki doživljajo čustva. V realnosti ni strahu, temveč samo človek, ki ga je strah, ne obstaja jeza, temveč človek, ki se jezi. Ustrezna semantika v odnosu do lastnega čustvovanja je glagolska oblika (bati se, jezi ti se – bojim se, razjezil sem se). Velika razlika je, če si nekdo svoje doživljanje strahu interpretira, kot »strah me je preplavil« ali »strah me je zagrabil«, kjer čustvo strahu doživi kot konstrukt zunaj sebe, nad katerim nima kontrole. V primeru, ko pa nekdo o svojem doživljanju strahu poroča v kontekstu »prestrašil sem se«, taka interpretacija