Psihologija

Čustvena inteligentnost kot zmagovalna praksa pri delu z ljudmi

Čas branja 30 min

Inovativne, agilne in sodelovalne organizacije so uspešne. Sposobne so hitre prilagoditve spremenjenim zunanjim ali notranjim okoliščinam. Kaj pa uspešen vodja? Visok inteligenčni kvocient ni več ultimativno merilo uspešnosti, čeprav je marsikje pogoj za vstop v visoko storilnostno naravnano okolje. Prav tako ne zagotavlja inteligentnega obnašanja in modrih odločitev. Za uspeh v pogojih medsebojne soodvisnosti, brez pripravljenosti na timsko sodelovanje ne gre. Sposobnost upravljanja odnosov je najvišja stopnja čustvene inteligentnosti.

Čustveno inteligentni imajo uvid vase in v druge, samokontrolo, znajo upravljati energijo lastnih čustev in energijo čustev drugih. Imajo moč vplivanja, navdihovanja, spodbujanja sprememb, reševanja in sodelovanja.

IQ, EQ, SQ in še kakšen Q

Inteligenčni količnik (Intelligence quotient ali IQ) kot pokazatelj inteligentnosti ne zaobjema vseh sposobnosti in tako ne napoveduje posameznikove prilagojenost na vse praktične vidike življenja. Gardner je koncept ene inteligentnosti razširil na koncept raznoterih inteligentnosti in razlikuje logično – matematično, jezikovno, prostorsko, glasbeno, telesno gibalno, znotrajosebno, medosebno in naravoslovno inteligentnost.5 Čustveno inteligentnost (Emotionall quotient ali EQ) sta prva koncipirala Salovey in Mayer, ko sta EQ definirala kot sposobnost spremljanja lastnih čustev in čustev drugih, jih razlikovati med sabo in uporabiti informacije za usmerjanje mišljenja in dejanj.22 Poudarila sta pomen čustvene inteligentnosti v primerjavi z intelektualnimi sposobnostmi. Goleman je zaslužen za širjenje zavedanja o pomembnosti čustev in vpliva, ki ga imajo čustva na posameznikovo življenje in poslovno uspešnost.8 Čustveno inteligentnost definira kot sposobnost za učenje praktičnih spretnosti, ki temeljijo na petih prvinah: zavedanje sebe, obvladovanje sebe, motivacija, sočutje in spretnost v medsebojnih odnosih. Nadaljuje z raziskovanjem socialne inteligentnostjo (SQ), kjer medosebne odnose postavi v družbeni kontekst nevroznanosti in hitro spreminjajoče se družbe.11 Človekovih inteligentnosti je še več. Poleg IQ, EQ, SQ, govorimo o finančni, ekološki, duhovni, erotični in kontroverzni – politični inteligentnosti.

Kaj so čustva?

V strokovni literaturi ni enotne konceptualizacije o tem, kaj pravzaprav čustva so. Različni pristopi jo pojmujejo različno – za nekatere je čustvo vrsta zavesti, vedenje ali pa nevrofiziološki proces. Goleman čustvo definira kot občutek in vse zanj značilne misli, duševna in biološka stanja ter pripravljenost za dejanje ter govori o mnogoterih enostavnih in sestavljenih različicah, preoblikovanjih in odtenkih čustev, za katere niti ni vseh poimenovanj.8 Veliko bolj precizen v opredelitvi čustva, procesov nastajanja ter klasifikacije čustev je Milivojević v svoji teoriji emocij, ki jo poimenuje Model krožne emocionalne reakcije ali KER model.18

Ratio vs. emotio ali zablode o čustvih

Ljudje nase in na druge še vedno gledamo kot na »racionalna« in »emocionalna« bitja. Ločujemo med razumom in čustvi, kot da gre za dve popolnoma ločeni realnosti. Večina ljudi razmišlja o sebi kot o nečem, kar je razcepljeno na dva dela: del, ki misli in je racionalen, razumski, logičen in del, ki čustvuje in ki je iracionalen, nelogičen. Predsodki o čustvih so tako razširjeni, da jih po mnenju Milivojevića lahko imenujemo civilizacijski miti.16 Ker bi naj bila čustva nekaj neracionalnega, človekov boj proti lastni emocionalnosti ne preseneča. Splošno sprejeta napačna prepričanja ali zablode o čustvih so, da so čustva iracionalna, da vladajo ljudem, da o njih ni treba govoriti, da so nevarna, da jim človek ne sme podleči itd. Odmikanje od čustvovanja in izkrivljen odnos do čustev se lahko kaže kot:18

  1. Popredmetenje čustev
    Čustva so funkcija živega bitja in sama po sebi ne obstajajo, obstajajo pa ljudje, ki doživljajo čustva. V realnosti ni strahu, temveč samo človek, ki ga je strah, ne obstaja jeza, temveč človek, ki se jezi. Ustrezna semantika v odnosu do lastnega čustvovanja je glagolska oblika (bati se, jezi ti se – bojim se, razjezil sem se). Velika razlika je, če si nekdo svoje doživljanje strahu interpretira, kot »strah me je preplavil« ali »strah me je zagrabil«, kjer čustvo strahu doživi kot konstrukt zunaj sebe, nad katerim nima kontrole. V primeru, ko pa nekdo o svojem doživljanju strahu poroča v kontekstu »prestrašil sem se«, taka interpretacija vključuje osebo kot akterja dogajanja, ki prevzame odgovornost za to, kar doživlja.
  2. Pasivizacija
    Za pasivizacijo gre, ko oseba, ki v določeni situaciji trpi, pripisuje vzrok svojega trpljenja situaciji in ne sebi. Na tak način postavi sebe v odnosu do lastnih čustev v pasiven položaj. Prepričanje, da se ljudem čustva dogajajo oz. zgodijo, je eno izmed večjih zablod. Pasiven odnos do čustvovanja, kot splošno sprejet družbeni fenomen, izpostavlja tudi teorije izbire, ko napačna prepričanja o odnosu posameznika z okoljem poimenuje »tradicionalna« prepričanja zunanjega nadzora, po katerih posameznik verjame, da je njegovo vedenje posledica zunanjih okoliščin. Pri čemer je vedenje sklop vedenjske, miselne, fiziološke in čustvene komponente celostnega vedenja posameznika. V luči avtonomije, aktivne vloge in možnosti izbire je Glasserjev pristop še bolj radikalen s tem, ko za opisovanje čustev in počutij vpelje glagolniško rabo (namesto boli me glava - glavobolim, imam bolečine - bolečinim, sem v depresiji – depresiram,).7
  3. Kvazikavzalnost
    Je naslednja izkrivljena predstava o čustvih in predpostavlja napačno linearno povezavo vzroka in posledice med nekim zunanjim dogodkom (vzrokom) in čustvom (posledico). Primeri kvazikavzalnih izjav, kot so »prizadeli so me«, »tako me je razjezila, da …«, ali »ranil me je«, nazorno pokažejo, da oseba, ki jih izreče, meni, da njena čustva niso odvisna od nje, temveč da jih povzroča vedenje drugih. Kvazikavzalnost se kaže kot prelaganje odgovornosti za lastna čustva na drugo osebo in v obratnem odnosu kot reševanje nerešljivega problema, kaže v tradicionalnem prepričanju, ki pravi: »Moje vedenje je odgovor na tvoje vedenje in obratno, s svojim vedenjem lahko dosežem, da se boš obnašal, kot želim in mislim, da je prav.«7 Kako uničujoča je kvazikavzalnost za medosebne odnose, nazorno kaže dobro znani Karpmanov dramski trikotnik.12 Ko je posameznik odgovoren za svoj položaj, pa to odgovornost zanika oziroma se je ne zaveda, gre za psihološko vlogo Žrtve.
    Vendar odnos med dogodkom in emocionalno reakcijo ni vzročno posledičen. Vedenje drugih ljudi lahko povzročimo le z uporabo sile. Verbalna in neverbalna sporočila, nimajo moči, da bi pri drugi osebi povzročila neko vedenje. Tudi če gre za poskuse vplivanja, kot na primer nagovarjanja, žalitve ali provokacije, je od posameznika odvisno, kako se bo odzval. Da je res tako, lahko vemo, ko opazimo, da se lahko različni ljudje na isto sporočilo različno odzovejo. In prav v možnosti osebne izbire na zunanje okoliščine se kaže človekova svoboda. Vsakdo lahko pri sebi zavestno in hote izzove ali izbriše določeno čustvo, če se usmeri na nadzor procesov, ki sodelujejo pri nastajanju določenega emocionalnega doživetja.18
  4. Branje misli
    Pri branju misli gre za to, da na podlagi neverbalnih znakov drugih ljudi sklepamo na njihova notranja stanja. Branje misli je lahko pravilno, ko dejansko uganemo, kako se drugi počuti in kako razmišlja, ali pa napačno, ko nam to ne uspe. Naj smo še tako vešči v ocenjevanju neverbalnih sporočil drugih ljudi, je naše znanje o njihovem notranjem stanju le na ravni hipoteze. Branje misli je problematično takrat, ko oseba trdi, da ve, kaj drugi ljudje mislijo, čutijo ali si želijo, čeprav ji tega niso potrdili. Oseba, ki je prepričana, da ima določen neverbalni signal točno določen pomen, ne išče potrdil za svoje sklepe, niti ne alternativnih razlag, svoje domneve jemlje kot absolutno resnico in na podlagi takšne »resničnosti« gradi odnose z drugimi.18

Za nas pomembna mentalna predstava je tako osnova za nastanek emocionalne telesne reakcije torej za doživljanje čustva.

Je naša resničnost realna?

Percepcija zunanje realnosti poteka preko t. i. referenčnega okvira (RO). RO je posameznikov zaznavni filter, na katerem sloni celoten sistem doživljanja in prepoznavanja realnosti, v kateri živi. RO ni objektivna preslikava zunanje realnosti, temveč subjektivna slika, nastala pod vplivom socializacije in samoaktivno preko življenjskih izkušenj. Razliko med zunanjo stvarnostjo (objektivna realnost) in posameznikovo sliko te stvarnosti (subjektivna realnost) lahko ponazorimo z razliko med ozemljem (objektivno dogajanje) in zemljevidom tega ozemlja (subjektivno doživljanje). Čeprav gre za jasno razliko med realnim svetom in subjektivnim dojemanjem sveta, ljudje običajno te razlike ne uvidimo, za nas je to edina resničnost, skozi katero nas RO vodi kot avtomatski pilot.18 Zaradi delovanja RO-ja smo selektivni v zaznavanju. Hitreje zaznamo tisto, kar potrjuje naš RO, in spregledamo tisto, kar z njim ni v skladu. Sčasoma postaja RO vedno bolj toga struktura s samopotrjevalno funkcijo, ki večino časa deluje na nezavednem nivoju.

Posameznikovo vedenje je funkcija njegovega RO-ja, to pomeni, da je vedno logično. Vendar gre za notranjo subjektivno logiko posameznika, ki je z vidika zunanje objektivne realnosti lahko iracionalna. Zakaj se neka oseba obnaša tako, kot se obnaša, bomo razumeli, ko bomo razumeli logiko njenega RO-ja.

Zakaj čutimo to, kar čutimo?

Človek vedno teži k temu, da vzpostavi skladnost med zunanjim in notranjim svetom oziroma, da se spremembam prilagodi. S tega vidika imajo naša prizadevanja vedno pozitiven namen. Načini, s katerimi bomo poskušali skladnost doseči, so odvisni od njegovega znanja, izkušenosti in pripravljenosti na učenje novega.

Čustvena reakcija je avtomatičen odziv v situacijah, v katerih ocenimo, da se je odnos med nami in svetom pomembno spremenil. Funkcija čustev je, da človeka pripravijo na določeno vrsto obnašanja z namenom prilagoditve oz. vzpostavitve ponovnega ravnovesja. To, kar so refleksi za telo, so za psiho emocije. Za razliko od občutkov, ki so elementarne zaznave (senzacije), ki nastanejo z draženjem čutil in jih občutimo ves čas zavestnega stanja, čustev ne doživljamo vedno, ampak samo ob tistih dogodkih, ki jih ocenimo kot pomembne. »Čustvo je odziv subjekta na dražljaj, ki ga je le-ta ocenil za pomembnega in ki visceralno, motorično, motivacijsko in mentalno pripravlja subjekt na prilagoditveno dejavnost.«18

Čustvo oz. emocionalna reakcija

Čustvo je celosten kognitivno-fiziološki-vedenjski odziv človeka v odnosu do sveta. Emocionalna reakcija (Slika 1.) je odgovor na stimulusno situacijo, ki je lahko sprememba v zunanjem svetu (dogodek) ali notranji dražljaj (mentalna predstava preteklega dogodka ali dogodka v prihodnosti). Miselni predstavi stimulusne situacije (percepcija) določimo pomen (apercepcija) in jo ovrednotimo (valorizacija). Percepcija, aparcepocija in valorizacija sestavljajo primarno kognicijo v procesu nastajanja emocije in ni odvisna od dražljaja, kot to velikokrat mislimo, temveč od pomena in pomembnosti, ki mu ga pripišemo. Gre za notranji proces dekodiranja na osnovi našega RO-ja. Ljudje nikoli ne reagiramo neposredno na zunanje okoliščine, ampak na pomen, ki jim jih pripišemo. Tako ima lahko enaka stvar za različne ljudi različen pomen in pomembnost ali pa pomembnosti sploh nima.

Slika 1: Model krožne emocionalne reakcije.18

Vrste in intenzitete čustev

Prijetna čustva so tista, katerih doživljanje spremlja prijetna, neprijetna pa tista, katerih doživljanje spremlja neprijetna telesna senzacija. Po Milivojeviću delitev čustev na pozitivna in negativna implicitno nakazuje, da je doživljanje neprijetnih čustev nekaj nezaželenega in slabega, doživljanje prijetnih pa nekaj pozitivnega in tako dobrega.18 V kontekstu, da imajo čustva svojo funkcijo – to je, da nas motivirajo k vzpostavitvi ponovnega ravnovesja – so tako prijetna kot neprijetna čustva v določenih situacijah lahko ustrezna in tako za človeka nekaj pozitivnega.

Prijetna čustva doživljamo v situacijah, v katerih ocenimo, da stimulus potrjuje eno izmed naših vrednot, neprijetna pa takrat, ko menimo, da gre za ogrožanje vrednote. Milivojević natančno opredeljuje tudi, katero vrsto prijetnega in neprijetnega čustva bomo ob določeni interpretaciji situacije izzvali.18


Številka:

Več v kategoriji Psihologija

Več člankov iz te kategorije