Tokiu je leta 2008 potekala prva modna revija1, na kateri so prikazali tudi različne modele plenic za odrasle. Opozorili so na demografski preobrat in staranje družbe na Japonskem. Do leta 2020 bodo namreč v tej državi prodali več plenic za odrasle kakor tistih za otroke (nekateri viri pravijo, da je bil preobrat dosežen že leta 20132). Desetletja izboljševanja življenja in podaljševanja življenjske dobe na eni strani in padec števila rojstev na drugi so povzročili staranje in krčenje populacije. Kot je maja letos poročal Bloomberg, je v Tokiu dvakrat več prostih delovnih mest kot pa kandidatov3. The Japan Times je maja 2016 objavil pomenljiv članek z naslovom Ali Japonska izumira? (angl. Is Japan becoming extinct?)4. Leta 2014 je populacija Japonske namreč štela malo manj kot 127 milijonov prebivalcev, do leta 2050 naj bi jih štela 97 milijonov.

Ta njihov »svet v plenicah« ni tako daleč od evropskega, še manj od slovenskega. Danes je vsak četrti Japonec starejši od 65 let. Do leta 2050 bosta na vsakih pet Japoncev dva presegala to starostno mejo. V Evropi naj bi do leta 2030 v številnih državah delavci, stari 55–64 let, tvorili 30 odstotkov ali več aktivne delovne sile.

Številke za Slovenijo nam tudi niso več tuje. Življenjska doba se podaljšuje, a rojevamo vedno manj otrok, po izračunih vsako leto približno 10.000 manj kot pred petdesetimi leti. Na trg dela vstopa letno približno 20.000 mladih, z upokojitvijo izstopa 30.000 starejših. Računa ni težko razumeti – manjka nam 10.000 delovno aktivnih na letno.

Če je danes na Japonskem že vsak četrti starejši od 65 let, je v Sloveniji bilo teh leta 2016 18,4 odstotka. A ne oddahnite si – leta 2035 naj bi bil delež starejših od 65 kar 29,5-odstoten. Z ene šestine na kar tretjino.
Slovenija pri tem izstopa še po nekaterih statistikah, ki ne govorijo v prid dolgožive družbe, o kateri smo se končno začeli glasno pogovarjati in iskati dejanske ukrepe. Imamo eno najnižjih stopenj delovne aktivnosti starejših v Evropski uniji. Leta 2015 je imela nižji odstotek med njenimi članicami le še Grčija5. Po drugi strani izstopamo po zelo zgodnjem upokojevanju. Če je možno, se upokojimo tudi predčasno, veliko jih počaka na upokojitev na Zavodu za zaposlovanje (kadar so za ta čas upravičeni do maksimalnega denarnega nadomestila za brezposelnost ter plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje).

Slovenci delamo intenzivno, a je produktivnost še vedno prenizka v primerjavi z evropskim povprečjem. Ljudje nam bežijo v upokojitev, ker nočejo ali ne zmorejo več delati. Zakaj je delo tako nevzdržno? Raziskava Eurofonda iz leta 2015 straši s podatkom, da zgolj četrtina slovenskih delavcev meni, da bo lahko sedanje delo opravljala tudi pri 60. letih, kar nas spet uvršča na rep evropskih držav. V Nemčiji in na Nizozemskem ta odstotek presega 70 odstotkov.

Michelangelo je ustvaril arhitekturne načrte za cerkev Santa Maria degli Angeli v Rimu, ko je bil star 88 let. Najstarejši maratonec Fauja Singh je zadnji maraton tekel pri 101. letu. Ray Kroc pa se je kljub težavam z diabetesom in artritisom pri 52. odločil, da ustvari znamko McDonald's. V podjetje je bil vključen do svoje smrti leta 1984, ko je bil star 82 let6. Smo res stari pri 55., 60. ali 65. letih?

Z ustvarjanjem bolj primernega delovnopravnega in davčnega okolja za vse, s spodbudami, odpravljanji stereotipov, z ustreznimi delovnimi razmerami, strateškim pristopom podjetij kot tudi posameznikov namesto s kozmetičnimi popravki imamo lahko več tovrstnih zgodb tudi pri nas. V luči iniciativ in spodbud, kot so na primer Razvojno partnerstvo z aktivnim vključevanjem vseh déležnikov, projekti in spodbude Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada v prihodnjih letih (v vednost: finančnih bo za približno 30 milijonov evrov), s pokojninskimi reformami in drugimi pristopi, na koncu tega tunela vendarle sveti luč. In ne pozabimo, tu ne gre le za pravice mladih ali starejših, delodajalcev ali zaposlenih, države in njenih davkov, tu gre za vprašanje celotne (dolgožive) družbe, gospodarstva in konkurenčnosti naše države. In ko govorimo o pravicah vseh, moramo govoriti tudi o obveznostih in odgovornostih. S tem v mislih lahko vsak od nas prispeva k temu, da bomo t. i. dolgoživa družba.

Saša Mrak

odgovorna urednica