Vodenje

Dr. Evo Boštjančič: Čustva in čustvena inteligentnost v vodenju

Čas branja 17 min

O tem, kaj je še ostalo vodjem v dobi eksponencialnega razvoja znanosti in tehnologije, smo se pogovarjali z dr. Evo Boštjančič, vodjo katedre za organizacijsko psihologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, ki je z nami delila vidike o ženskem in moškem principu vodenja, o razumu in strasti ter čustveni inteligentnosti in njenem pomenu pri vodenju.

Velikokrat slišim, da imamo v vodenju dva osnovna principa; moški in ženski. Če to drži, kakšni so torej moški in kakšni ženski principi vodenja?

Najprej bi kot ženska dejala, da ženske principe uporabljamo vsi, tako moški kot ženske. Mislim, da tisti, ki so bolj čustveno inteligentni in na splošno bolj inteligentni, uporabljajo oba principa, ne glede na spol. Je pa res, da obstajajo pričakovani stili vodenja glede na spol, to pomeni, da se pričakuje, da so ženske bolj čustvene, sprejemljive, prijazne, nežne, senzibilne, prijetne, občutljive, tople …, moški pa naj bi bili bolj dominantni, ambiciozni, konkretni, včasih uporabijo tudi silo, pogosteje so agresivni, racionalni, trdi, bolj samozavestni. To je zelo črno-bela slika pričakovanih stilov vedenja glede na spol, ki pa v glavi marsikoga živi kot resnična.

Je to grobo razlikovanje med ženskim in moškim principom vodenja mogoče podpreti s kakšnimi raziskavami, ali je to le globoko zakoreninjeno stereotipno razmišljanje, ki je že zdavnaj odslužilo svojemu namenu?

To je bila raziskava Pscyhology of Stereotyping, ki je bila narejena leta 2005 v ZDA.

Ali to torej velja bolj za ZDA, ali tudi v našem kulturnem okolju?

Te raziskave o stereotipih so bile res narejene v Ameriki, imamo pa tudi nekaj evropskih. Tako je bila leta 2014 v Nemčiji narejena raziskava med 20.000 novimi diplomanti, ki so vstopali na trg dela. Strokovnjaki med njimi niso zaznali bistvenih razlik med moškimi in ženskami pri rekrutiranju na vodstvene položaje. So se pa te razlike pokazale pozneje, v času kariere. Ugotovili so, da ženske ob prvem vstopu na trg dela manj pričakujejo kot moški, imajo manj ambicij glede gradnje kariere in pričakujejo nižjo plačo. Ženskam je manj pomemben zunanji vidik motivacije, več jim pomeni zadovoljevanje njihovih vrednot in živeti v skladu s svojimi notranjimi potrebami. Pri moških pa več šteje zunanji vidik motivacije.

Pred dobrimi desetimi leti se sploh ni govorilo o moškem in ženskem principu vodenja. Od kod to pravzaprav izvira? Ali to odseva morebiten boj med ženskami in moškimi?

Ena izmed novejših ameriških raziskav je pokazala, da si vodstveni položaj želi 40 odstotkov žensk in 56 odstotkov moških. Na razlikovanje med spoloma smo postali pozorni šele takrat, ko so ženske začele prevzemati vodilna delovna mesta, saj v preteklosti tega ni bilo. Tisti, ki danes opozarjajo na te razlike, pa so bodisi tisti, ki želijo te razlike zmanjševati, bodisi tisti, ki želijo, da te razlike »razvnamejo ljudstvo«.

Kje je opaziti več ženskega principa vodenja? V katerih delih sveta, v katerih panogah …?

Osebno ne maram izraza ženski princip vodenja, ker tako preveč predalčkamo. Menim, da je stil vodenja pač potrebno prilagoditi glede na tim, nalogo, situacijo … Lahko pa opredelimo vodenje glede na kulturo, kot jo je Hochstätter opredelil v svojih petih dimenzijah, ki daje več poudarka enakovrednosti med spoloma, to so predvsem skandinavske kulture, kjer imata oba spola enake priložnosti in možnosti za razvoj kariere.

Pustimo ženki in moški princip vodenja ob strani. Dejstvo pa je, da imamo danes ženske vodje in moške vodje. Je v katerih panogah moč opaziti feminizacijo vodenja?

Ženske so že od otroštva dalje bolj verbalno spretne. Morda smo tudi bolj pridne in organizirane v času osnovnega in srednjega izobraževanja. To je v času, ko se tudi že oblikujejo osnovne vrednote in interesi za oblikovanje poklicne usmeritve. Tako so danes že znani poklici, kjer so ženske začele vstopati v svet moških. Sama tudi poučujem na Fakulteti za elektrotehniko in opažam, da na deset fantov že najdemo dve do tri dekleta, kar me zelo veseli. V medicini je tudi zaznati večjo feminizacijo. V vseh izobraževalnih sistemih, kjer je vpis na fakultete omejen z učnim uspehom, tam prevladujejo ženske. Tudi na področju fizioterapije, medicine, tudi psihologije.

Feminizacija poteka na vseh ravneh in v vseh smereh. Toda ostaniva pri vodenju. Si moški želijo ženske za vodje in ženske moške za vodje, ali je to tudi le stereotip?

Konkretnega odgovora nimam, zagotovo pa je dobro, da govorimo o uravnoteženih timih, ki ga poskušamo uravnovesiti glede na starost in glede na spol. Bi pa želela poudariti, da sistem kvot pri zaposlovanju ni dovolj. Ni nujno, da bodo ženske tudi pri zakonsko enaki obravnavi imele dejansko enake priložnosti, kot jih imajo moški.

Kaj se nam na področju vodenja obeta v prihodnosti? Bomo imeli več ženskih vodij, bo to naraščalo, ali morda lahko pričakujemo kakšen drug preobrat?

Vodenje v prihodnosti je zame velik izziv, saj vemo, da na eni strani moški postajajo vse bolj aktivni v družinski vlogi, vedno bolj enakovredni ženski v polju družine. Tudi družba usmerja moške, da enakovredno skrbijo za otroke in tudi delodajalcem to vse bolj prihaja v zavest. Pri mlajši generaciji pa opažam, zlasti pri ženskah, da njihova odgovornost ni le izpolnitev delovne vloge, bodisi da je le-ta vodstvena ali strokovna, temveč zelo močno prevladuje tudi čut za družino, oboje skupaj pa včasih ne gre gladko.

Prej sva bežno spregovorili o čustveni inteligentnosti. Kar nekaj časa smo potrebovali, da smo čustvom dovolili vstop tudi v poslovni svet. Kako psihologija gleda na čustva, kako jih definirate in ali res drži, da smo ženske bolj čustvene od moških kolegov?

Ženske znamo čustva bolj pogosto izražati, jih uporabljati pri vsakodnevni komunikaciji, znamo se na čustva drugih bolj ustrezno odzivati … To pa kajpak ne pomeni, da moški niso čustveni. Morda svoja čustva pokažejo posredno ali pa jih pokažejo v bolj neformalnih situacijah, ki pa jih je pri vsakodnevnem vodenju zelo malo.

Občutek imam, da vsi vse vemo o čustvih. Toda, ko naključnega mimoidočega vprašam kaj v zvezi s čustvi, se nemalokrat pojavi zadrega glede osnovnega razumevanja te besede. Kako psihologi definirate pojem čustvo?

Čustva dajejo našemu življenju barvo, našim dnevnim aktivnostim dajejo paleto različnih razpoloženj, ki jih čutimo do drugega človeka, predmeta, naravnega pojava …

Torej kemija do nečesa? Nekaj nam je všeč ali pa nečesa ne maramo?

Da, lahko temu rečemo tudi tako.


Številka:

Več v kategoriji Vodenje

Več člankov iz te kategorije