Vse pogosteje v kontekstu delovnega okolja naletimo na besedno zvezo duševno zdravje. Obstaja tudi vse več izobraževanj, s katerimi se skuša opolnomočiti zaposlene, da so kar se da učinkoviti, tako na zasebnem kot poklicnem področju. Pa res vemo, kako pristopiti k tematiki, da prinese želene rezultate?

Duševno zdravje in duševne težave na delovnem mestu sta zelo pomembni, do določene mere z zakonodajo regulirani, a hkrati precej stigmatizirani področji, ki se ju v kontekstu dela pogosto premalo naslavlja. Pri tem se duševno zdravje nanaša na fizično, socialno in psihološko blagostanje in ne le na odsotnost težav,1 duševne težave pa na klinične (npr. izgorelost, anksioznost in depresija) in subklinične težave (tj. težave na enem ali več področjih posameznikovega delovanja, ki so lahko dejavnik tveganja za nastanek motenj, a zaenkrat posameznika še ne ovirajo pri vsakodnevnem delovanju).2

Kako resne so številke in kakšen pomen imajo v kontekstu dela

V zadnjih letih je pojavnost duševnih težav vse višja. Leta 2016 so bile duševne težave prisotne pri približno 84 milijonih posameznikov iz držav Evropske unije. Neposredni in posredni stroški, nastali kot posledica duševnih težav, pa so bili ocenjeni na kar 4 % BDP držav Evropske unije.3 Tako pojavnost kot stroški pa so se v času pandemije še precej povišali. Slednje torej predstavlja resno tveganje tako za zaposlenega kot za delovne organizacije in družbo nasploh, zato je ključno, da tematiki sistematično naslavljamo tudi v kontekstu delovnega mesta. Vendar pa nekateri slovenski kadrovski strokovnjaki, kljub resnosti problematike, ne zaznavajo, da je delovna organizacija eno izmed pomembnih okolij za naslavljanje in aktivno delo na obeh področjih.5 To pa ugotavljajo tudi nekateri tuji avtorji.4 V delovnih organizacijah, kjer vlada podobno prepričanje, je spreminjanje tovrstnih stališč tako prvi korak, s katerim se naslavljanje duševnega zdravja lahko pravzaprav šele začne.

Večji del slovenskih kadrovskih strokovnjakov pa se zaveda pomena naslavljanja obeh področij in vodilne na različnih ravneh, predvsem pa tudi kadrovske službe, prepoznava kot ene izmed ključnih nosilcev odgovornosti. Vendar pogosto navajajo tudi, da se tematikama premalo posvečajo oz. da več časa namenijo kurativnim aktivnostim kot pa promociji duševnega zdravja in preventivnim aktivnostim. Generalno izražajo tudi željo po večji angažiranosti na obeh področjih. Kaj je torej tisto ključno, kar lahko prispeva k uspešni implementaciji aktivnosti na področju duševnega zdravja in duševnih težav?