Prakse

Etika v selekciji – območje somraka ali luč na koncu tunela?

Čas branja 17 min

Etičnost lahko označimo kot vrednoto posameznika, skupine ljudi in organizacije. Nekateri vidiki etičnosti v kadrovskih procesih so zakonsko opredeljeni, drugi so dodatno vtkani v organizacijsko kulturo podjetja, ki jo tvorijo predvsem ljudje in njihove osebne vrednote.

Marsikaj je zakonsko dovoljeno, etično pa ni – gre za dilemo, ki je v poslovnem svetu opažena na več področjih. Pri kadrovanju se kadroviki oz. selektorji v podjetjih večkrat znajdemo na tankem ledu. V članku bom predstavila nekaj vidikov, ko etičnost v selekcijskem procesu še posebej pride do izraza.

V selekcijskih procesih se srečujemo z ljudmi, ki se v želji po prvem ali novem kariernem koraku, spremembi ali z uresničitvijo kariernih, poslovnih sanj, izpostavijo in vstopijo v kandidaturo. V vsakem selekcijskem postopku opravimo nekaj deset interakcij s kandidati, ki so se odzvali na povabilo, objavljeno v oglasu ali pa so bili h kandidaturi nagovorjeni s strani kadrovskih strokovnjakov in 'headhunterjev'. Postopki v teh procesih so velikokrat opisani v internih pravilih, v katera so vtkana pravila, temelječa na zapisanih vrednotah. Kaj menite, ali so te vrednote tudi zares žive in prisotne med ljudmi? Ali pa so morda le črke na papirju?

Vsi kandidati, ki se odzovejo na oglas ali povabilo, so si na podlagi slovesa podjetja ustvarili neko predstavo o procesu in delovnem mestu, za katero so poslali svoj življenjepis. Na podlagi oglasa so si oblikovali sliko o vlogi v tej sredini, ustvarili so si predstavo, ki temelji na psihološki pogodbi. Marsikdo goji pričakovanje o priložnostih, ki jih prinaša nova karierna priložnost. Vse to priča o močnih čustvih, vpletenih v kandidaturo, idealih in upanju.

Potem pa se prevečkrat zgodijo slabe stvari: na poslano prijavo ni odziva, preidejo dnevi, tedni, celo meseci, pa nič. Intervju, če že pride do njega, traja petnajst minut. In potem spet molk. Ni odgovora. Večkrat se zgodi, da vsako upanje na prejem odgovora po nekaj mesecih ugasne. Kandidat nekaj časa še upa, čaka, morda povprašuje, potem pa umolkne in išče novo priložnost. Drugje.

Kaj naj si kandidat misli o tem podjetju, ki morda celo slovi kot uspešno, nadpovprečno, perspektivno? Kaj bo povedal svojim znancem? Mislite, da bo to prispevalo k dobremu slovesu organizacije? Bo s takim pristopom ta res dobila najboljše strokovnjake?

Prostora za etično ravnanje je torej v procesu kadrovanja precej, pri tem pa je v ospredju enakost, enaka profesionalna obravnava kandidatov za zasedbo delovnega mesta v vseh fazah procesa. V vsaki od faz je možnost, da to vrednoto izživimo, ali žal, pademo ob kakšni od etičnih ovir.

Pri tem velja poudariti, da odgovornost za etično ravnanje velja za obe strani, tako za delodajalce oziroma selektorje kot tudi za kandidate. Četudi je stran selektorjev na videz močnejša, so danes časi drugačni. V obdobju pomanjkanja usposobljenih kadrov se tako zgodi marsikaj.

Poglejmo faze selekcijskega procesa skozi etična očala in se opremimo za ohranitev mirne vesti in krepčilnega spanca.


Številka:

Več v kategoriji Prakse

Več člankov iz te kategorije