Etika v slovenskih organizacijah: preprosto dejstvo
Čas branja 9 minO etiki skušam govoriti brez pretiranega moraliziranja. Pa vendar je na mestu nekaj ključnih razmislekov, za katere menim, da si mora o njih ustvariti mnenje vsak menedžer, ki bo želel biti uspešen tudi v prihodnje. Nekateri so preprosti do te mere, da se jih moramo samo znova spomniti, o drugih pa bo treba dobro premisliti.
Področje poslovne etike spremljam že več kot 15 let. Kot raziskovalka na fakulteti, pozneje pa kot poslovna svetovalka najrazličnejšim organizacijam, ugotavljam, da so v teh letih popolnoma poniknile organizacije, ki si upajo na glas zagovarjati, da etika v poslovnih praksah ni pomembna in da ljudje niso najpomembnejši organizacijski kapital. Kakšna pa je resničnost? Zelo pogosto sem namreč priča pripovedovanju domnevno uspešnih vodij o »iskanju lukenj v sistemu«. Prav neverjetno velikokrat sem naletela na pojasnilo, da »v poslu veljajo drugačna pravila«. S čimer se sicer strinjam. Posel vendar ni osebno življenje. A kljub temu oblikuje naša življenja, v večji meri, kot lahko naša življenja oblikujejo posel. Zato je za vsakega posameznika pomembno, da je njegova življenjska etika čim bolj skladna z etiko organizacije, kjer preživlja večji del svojega življenja, in kjer se mora podrejati »pravilom posla«. Če ta posameznika silijo v tisto, kar sam doživlja kot »nemoralno«, bo doživljal nasprotje načel, ki bodo pomembno vplivala na njegovo kakovost življenja, posledično bo razvil obrambne mehanizme, ki bodo znatno opredeljevali tudi njegov odziv na organizacijske pritiske. Tudi do te mere, da njegove dejavnosti ne bodo več nujno skladne z organizacijskimi cilji. Sledi nadzor, sankcije, še bolj natančna opredelitev pravil, zaostritev pogojev dela … in začarani krog se začne vrteti.
Predstavljen položaj je seveda močno karikiran, a ga prikazujem, ker želim pokazati na preprosto dejstvo: sodobne organizacije postajajo vedno bolj kompleksni sistemi. Temeljijo na odličnih produktih in storitvah, zagotavljanje slednjega pa skorajda ni več mogoče brez odlične, predvsem pa zadovoljne delovne sile oziroma brez zadovoljnih ljudi, ki morajo slediti svojim notranjim načelom, torej osebni morali. Vse več organizacij po svetu spoznava pomembnost vloge morale v poslovnih praksah, ki zaposlenim zagotavlja delovni prostor, v katerem se jim priznava njihova človeškost in kjer lahko po svojih najboljših močeh prispevajo k tistemu, za kar so organizacije v osnovi ustanovljene. To pa je učinkovito in uspešno doseganje organizacijskih ciljev. Tu ne gre zgolj za moralni imperativ, odgovornost organizacij, da so moralne per se, temveč je tovrsten pristop že skorajda poslovna strategija, ki obeta doseganje optimalnega delovanja organizacij. Zato vse več organizacij raziskuje tudi, kako takšne poslovne strategije podpreti z organizacijskimi sistemi in procesi. Institucionalizacija etike predstavlja enega izmed teh.
Institucionalizacija etike
Institucionalizacija etike je usmerjena v integracijo etike v organizacijske procese, sisteme in kulturo. Na ta način v organizaciji zagotavljamo podporo individualnim, a tudi oblikovanju skupnih (ali celo skupnostnih!) vrednot, ki priznavajo tudi moralno dimenzijo vedenja zaposlenih. Ključno menedžersko orodje za to je tako imenovana etična infrastruktura. Prav na primeru slovenskih organizacij je namreč dokazana povezanost med različnimi elementi organizacijskih etičnih infrastruktur in moralnim delovanjem članov organizacij. Etično infrastrukturo sestavljajo formalni in neformalni sistemski vzvodi, ki prispevajo k spodbujanju in razvoju etike in moralnega delovanja članov organizacij. Običajno gre za sisteme, kot so komuniciranje, nadzor ter nagrajevanje in sankcioniranje, ki so vzpostavljeni tako formalno kot neformalno. Pomemben element etičnih infrastruktur pa je tudi etična delovna klima, kjer gre za prevladujoče percepcije članov organizacije o njenih tipičnih praksah in postopkih z etično vsebino. Povedano drugače: gre za vse tiste elemente, ki v organizaciji opredeljujejo, kako se bodo člani organizacije vedli v etično vprašljivih položajih znotraj in zunaj organizacije, kar vključuje tudi opredelitev, kaj je v organizaciji sploh poudarjeno kot etično. Kako torej k temu pristopajo slovenske organizacije?