GENERACIJA Y NA DELOVNEM MESTU

PRIMOŽ JURMAN, ravnatelj Osnovne šole Preska, pripadnik generacije X  

Facebook
Twitter
LinkedIn

»Današnja mladina ljubi razkošje, se grdo vede, prezira avtoriteto, nima nobenega spoštovanja do starejših in raje govori, kot dela. Mladi ljudje niti ne vstanejo, ko starejši vstopijo. Ugovarjajo svojim staršem, v družbi se širokoustijo, pri mizi goltajo slaščice in prekrižanih nog tiranizirajo učitelje.« Tako je zapisal Sokrat že pred več kot 2500 leti in veliko je tistih, ki bi prisegli, da je še danes prav tako. Kaj se je zgodilo? So se spremenili časi in z njimi starejši, mlajši pa so v dveh tisočletjih in pol ostali enaki? Je morda obratno?

Na Osnovni šoli Preska se v zadnjem času soočamo s precejšnjimi kadrovskimi spremembami, ki posredno ali neposredno vplivajo na šolsko klimo, odnose na vseh ravneh ter na celovito delovanje šole. Na trg delovne sile so pred časom vstopili mladi, milenijci, pripadniki generacije Y, kjer naša šola ni izjema.

Kadrovske spremembe so posledica spreminjajoče demografske slike zaposlenih strokovnih delavcev (in drugih) na šoli, to pa od vodstva ob upoštevanju sprememb zahteva spremenjen način vodenja in komuniciranja.

V slovenskem osnovnošolskem prostoru fluktuacija zaposlenih ni pogosta, saj velika večina strokovnih delavcev, učiteljev (in tudi ostalih zaposlenih), skozi celotno kariero ostaja v pedagoškem oziroma šolskem poklicu in okolju – učitelji neredko poučujejo vrsto let celo na isti šoli. Tako je bilo vse do vstopa generacije Y (milenijcev) na trg delovne sile. Z vstopom te, trenutno najmlajše, delovno sposobne generacije, so se namreč do takrat veljavni vzorci tudi na tem področju spremenili.

Različne generacije isti cilj(i)

Katere generacije torej sestavljajo kadrovsko sliko, kako jih lahko definiramo? V teoriji1 v Sloveniji velja bolj ali manj poenotena klasifikacija generacij, sicer z nekaterimi nihanji pri mejnih letnicah, pri tem pa jih določajo določene splošne lastnosti:  

-          generacija veteranov, pripadniki, ki so rojeni med 1922 do 1942 (njihova življenja so določale krize, vojne in pomanjkanje);

-          generacija »boomerjev«, pripadniki so rojeni med 1943 do 1960 (rojeni so med II. svetovno vojno in po njej, ko se je v našem okolju vzpostavljala nova, povojna družbena realnost, optimizem in rast);

-          generacija X, pripadniki so rojeni od 1961 do 1980 (zanje je značilen upad optimizma ter, globalno gledano, rojstvo azijskih tigrov); 

-          generacija Y, pripadniki so rojeni od 1980 do 2000 (otroci X generacije, rojeni v obdobju tehnologije in ponovnega optimizma);

-          generacija Z, pripadniki rojeni po letu 2000 (»digitalni domorodci«, prva prava globalna generacija, družbena omrežja jim narekujejo vrsto komunikacije in celoten življenjski slog).

Od naštetih generacij so trenutno delovno aktivne srednje tri, torej pripadniki generacije »boomer«-jev, pripadniki generacije X in pripadniki generacije Y. Generacija veteranov je svojo delovno življenjsko obdobje bolj ali manj zaključila, na trg delovne sile pa že trka generacija Z. Osredotočimo se torej na tri delovne aktivne generacije, s posebnim poudarkom na milenijcih.

Soočanje in (negativno) vrednotenje predstavnikov drugih generacij z vidika »moje« generacije lahko povzroča napetosti in težave v kolektivu.

Na Osnovni šoli Preska največji delež delovno aktivne populacije še vedno predstavljajo pripadniki generacije X, sledijo pripadniki generacije Y in »boomerji«: med 84 zaposlenimi je največ pripadnikov generacije X, teh je 63 odstotkov, sledita ji generacija Y, s 27 odstotki in generacija »boomerjev« (10 odstotkov). Seveda je zgolj uvrščanje posameznikov na podlagi rojstva in starosti v posamezno generacijo nezadostna in pregroba delitev, vsak posameznik je individuum zase, s svojimi (pridobljenimi in prirojenimi) osebnostnimi lastnosti, kar se potrjuje tudi v vsakodnevnih interakcijah vodstva z zaposlenimi. Dejstvo pa je, da pripadniki posamezne generacije delujejo v referenčnem okvirju, ki ohlapno določa (pa tudi ne) delovanje posameznega predstavnika določene generacije. Tako kot se posamezniki ločimo po svojih osebnostnih lastnostih, se med seboj ločijo tudi generacije; po vrednotah, načinu delovanja, preferencah.

Da bi se generacijsko bolj spoznali, in da bi tudi na tak način še izboljšali delovno klimo, smo izvedli anketo zaposlenih o tem, kako posamezniki vidijo pripadnike ostalih dveh generacij. Prejeti odgovori posameznikov določenih generacij se med seboj precej ujemajo, izpostavljam najbolj pogosta ujemanja. Tako pripadniki generacije »boomerjev« o pripadnikih generacije X pravijo, da so delovni, sposobni in občutljivi, o generaciji Y pa, da ji je po godu tehnologija, imajo veliko energije, a so tekmovalni in egoistični, pri tem pa zelo samozavestni. Pripadniki generacije X o »boomerjih« trdijo, da so izkušeni, imajo občutek pripadnosti, da jim tehnologija povzroča preglavice, o pripadnikih generacije Y pa, da obvladujejo IKT tehnologijo, so neučakani, egoistični, slabše komunicirajo v živo, z nižjo ravnjo spoštovanja starejših in manjšim občutkom pripadnosti (kolektivu, šoli). Pripadniki generacije Y o generaciji »boomerjev« pravijo, da so sicer izkušeni, delo opravijo v skladu z dogovori, potrebujejo pa pomoč pri IKT tehnologiji, o generaciji X pa, da je ravno prav delovna, veliko ji pomeni družina, njeni pripadniki pa so sposobni. 

Z medsebojnim sodelovanjem, dopolnjevanjem in medsebojnim učenjem bi po načelu generacijske zadrge lahko skušali premostiti razlike v svojem delovanju.

Rešitev - generacijska zadrga       

Soočanje in (negativno) vrednotenje predstavnikov drugih generacij z vidika »moje« generacije lahko povzroča napetosti in težave v kolektivu. Šolska zbornica je mesto, kjer se razlike (in podobnost) med pripadniki posamezne generacije v šolskem prostoru najbolj vidne. Šolski prostor je namreč specifično delovno okolje, kjer ima primarno vlogo poučevanje in vzgoje mlajših generacij, zato je na moč pomembna dobra klima med sodelavci ter medsebojno spoštovanje, sprejemanje, tudi premagovanje razlik. Če je v zbornici klima dobra, se to odraža tudi pri delu z učenci, pa tudi pri komunikaciji s straši.  To je pomembno tudi v luči sprememb, ki v 21. stoletju pomenijo predrugačeno vlogo učitelja – ta je vse manj frontalni predavatelj in vse bolj moderator učnega procesa in izkušenj.2

Zbrani odgovori izvedene ankete vodstvu šole tako ponujajo vpogled v razmišljanje in delovanje pripadnikov posameznih generacij v kolektivu, hkrati pa ponujajo empirična izhodišča za morebitne spremembe v načinu vodenja. Lahko trdim, da v slovenskem šolskem prostoru premalo pozornosti posvečamo razlikam med zaposlenimi posamezniki (in generacijami), z vstopom milenijcev pa so se razlike, predvsem ko je govora  o vrednotah, načinu funkcioniranja in komuniciranja, bistveno poglobile, predrugačile. Na vodstvu šole, in ob subtilnosti ravnatelja je odvisno kako in v kašni meri to zazna kot izziv pri vodenju kolektiva.   

Velja, da je šola ideološki aparat države, relativno okostenel v svojem delovanju in vrednotah. Temeljne usmeritve pedagoškega delovanja šole so zapisane v množici dokumentov, zakonov in podzakonskih aktov, velja načelo spoštovanja (starejših, nadrejenih …) »per se«. Če je bilo spoštovanje starejših in nadrejenih, vključno z generacijo X splošno sprejemljivo, pa pripadniki generacije Y avtoritete ne spoštujejo na tradicionalen način, prakticirajo ga bolj v smislu partnerskega odnosa. Je pa res, da si morajo nadrejeni in starejši njihovo spoštovanje zaslužiti. Šolski prostor kljub vsemu velikokrat deluje po načelu »tako je bilo vedno«, a s prihodom generacij, ki jih je zaznamovala globalnost in tehnologija se bo (se že) vsaj v določeni meri način komunikacije med zaposlenimi moral (se je) spremeniti(l).

Generacija Y potrebuje jasna, kratka in preprosta navodila za delo, individualne sestanke, ne plenarnih sej, godijo jih javne pohvale za svoje delo, za katerega pričakuje tudi ustrezno plačilo. Če je (predvsem v šolskem prostoru) veljalo, da karierno napredovanje in materializem nista prioriteta pedagogov, učiteljev, strokovnih delavcev, z generacijo Y to ni več tako. Še pripadniki šolske generacije X so velikokrat določene aktivnosti opravili v smislu »to je potrebno storiti«, pri delu pripadnikov generacije Y pa je treba čestokrat najprej razrešiti najprej ta vidik. Kar je v šolstvu lahko velika težava.  Senzibilni vodja mora vse te spremembe v kolektivu opaziti, jih vključiti v odnos na relaciji ravnatelj-kolektiv in posledično na vzdrževanje pozitivne klime v kolektivu. Ta se nato generira tudi na odnosu učitelj-učenec in učitelj-starši. Pri tem velja poudariti tudi dejstvo, da je večina staršev prav tako pripadnikov generacije Y, zato so si vrednostno bližje v razumevanju z učitelji generacije Y.                                 

V zadnjih nekaj letih, na začetku šolskega leta učencem prvega razreda (najmlajše generacije) dodelimo mentorje oziroma tako imenovane tutorje iz devetega razreda (najstarejša generacija učencev). Devetošolci se s prvošolci družijo, igrajo, skupaj iščejo rešitve nalog, gredo skupaj na kosilo v šolsko jedilnico in se na tak način medsebojno spoznavajo. Pri tem opažamo, da so v vlogi mentorjev uspešna tako dekleta kot dečki -  tudi tisti, ki so drugače naporni in težavni v odnosih v razredu in z učitelji. Podobno bi veljalo razmišljati tudi o sodelovanju pripadnikov različnih generacij med strokovnimi delavci. Z medsebojnim sodelovanjem, dopolnjevanjem in medsebojnim učenjem bi po načelu generacijske zadrge lahko skušali premostiti razlike v svojem pedagoškem delovanju. Milenijci so zato priložnost za nove izzive tudi v šolskem okolju.              

Literatura in viri:

 1 Erjavšek B. (2005). Generacije pri delu – Vodenje Veteranov, Bumarjev, Xerjev, Yarjev, Kadri 11(14).

2 Tapscott, D. (1999). Educating the net generation. Educational leadership, 56(5).