HRM

HRM v izvoznih podjetjih – kaj je drugače?

Čas branja 13 min

V prispevku se osredotočamo na HRM v slovenskih mednarodnih podjetjih. Ta predstavljajo relativno majhen, vendar vitalen del slovenskega gospodarstva in delujejo v različnih fazah internacionalizacije. Na temelju reprezentativnega vzorca podatkov Cranet 2008-2015 s pomočjo različnih indikatorjev primerjamo prakse menedžmenta človeških virov (HRM) v slovenskih mednarodnih in na domač trg usmerjenih podjetjih.

Ker internacionalizacija poslovanja zahteva bolj strateško in vplivno vlogo oddelka HRM,2,5,3,10,8 predvidevamo, da z naraščanjem stopnje internacionalizacije raste strateška naravnanost HRM in s tem prilagodljivost na internacionalizacijo. Zanima nas ali so slovenska mednarodna podjetja gonilna sila razvoja tudi na področju HRM?

Proces internacionalizacije zahteva temu ustrezen kader

V procesu internacionalizacije podjetja so ključni: strategija izbire trgov, strategija vstopa na tuj trg, strategija proizvodov oziroma storitev, finančni viri ter druge dimenzije, na primer proces sprejemanja odločitev, organizacijske ter menedžerske lastnosti. Za večino malih in srednjih podjetij predstavlja najbolj kritičen izziv prav način vstopa na tuj trg ter pravilna ocenitev pravočasnosti prehoda na višjo stopnjo internacionalizacije, za velika uveljavljena podjetja pa je ključna njihova obstoječa mreža mednarodnih operacij. Teorija internacionalizacije izpostavlja tudi ovire v internacionalizaciji. Zunanje ovire izhajajo iz okolja v katerem podjetje deluje. Notranje ovire pa so povezane z znanjem, kompetencami in izkušnjami vodstvenega in drugih kadrov. Še posebej je pomemben socialni kapital9 ter organizacijska, tehnologija, struktura in procesi, ki se odražajo v (ne)ustvarjanju konkurenčnih prednosti organizacije. Neustrezen in neusposobljen kader lahko za podjetje, ki si želi delovati v mednarodnem okolju, pomeni resno oviro za uresničitev ciljev.

Upoštevati kulturno raznolikost in poznati lokalne posebnosti

Ravno zato je namen HRM v mednarodnem podjetju, pridobiti in razvijati sodelavce, ki bodo s svojim znanjem in kompetencami ter skladno s strateškimi usmeritvami uspešno izvajali naloge v izpostavah in v centrali. Pri izbiri načinov HRM-ja v mednarodnem okolju je potrebno upoštevati kulturno raznolikost in poznati lokalne posebnosti, ki se nanašajo na uporabo različnih metod pridobivanja kadrov, institucionalno ureditev področja zaposlovanja, terminologijo, ki se uporablja pri sporočanju kadrovskih potreb, izobraževalne programe v lokalnem in mednarodnem prostoru, ki izobražujejo za organizacijo zanimive kadre, ponudbo kadrov v lokalnem in mednarodnem prostoru, vpliv napotitev na družino, delo in kariero sodelavcev in njihovih partnerjev, saj ti vplivajo na uspešnost in učinkovitost aktivnosti HRM. Boxall in Purcell1 izpostavljata, da je HRM tista domena menedžmenta organizacije, ki se vedno sooča z močnim pritiskom na prilagoditev okolju oz. družbi v kateri deluje. Zato morajo mednarodna podjetja, če želijo biti uspešna, vedno prilagoditi svoje prakse HRM značilnostim okolja v katerem delujejo. Fernerjeva raziskava potrjuje4, da največ uspeha zagotavlja skupna korporacijska HRM strategija, v okviru katere je lokalnim podjetjem prepuščen način implementacije, ki upošteva lokalne, državne, zakonodajne in podobne posebnosti7. Omenjeno daje praksam HRM tudi višjo stopnjo socialne verodostojnosti.

Na tuje trge usmerjena slovenska podjetja in HRM

Slovenska majhnost domačega trga, omejenost domačih virov, geostrateški položaj in odprtost gospodarstva pogojujejo izvozno usmerjenost. Naša podjetja pri tem v glavnem sledijo tradicionalnim postopnim oblikam internacionalizacije in se naslanjajo na prevzemanje obstoječih podjetij, so pa tudi taka, ki so v zelo kratkem času postala regionalne ali globalne multinacionalke. Izvoz je bil tudi v kriznih letih glavno gibalo slovenskega gospodarskega okrevanja in izvozna podjetja so bila nadpovprečna tako po postavkah dobičkonosnosti kot po ustvarjeni dodani vrednosti11. Prihodki gospodarskih družb so se med letoma 2008 in 2013 skrčili za sedem odstotkov, v tem obdobju pa je delež izvoza zrasel z 29,7 na 35,9 odstotka. Izračuni Financ11 za največjih 50 slovenskih izvoznikov, kažejo, da so izvozna podjetja precej uspešnejša od preostalega slovenskega gospodarstva. Največjih 50 izvoznikov je denimo v letu 2013 skupaj poslovalo s 315,7 milijona evrov neto dobička, družbe, ki so istega leta na domačem trgu ustvarile več kot polovico svojih prihodkov od prodaje pa so skupno pridelale za 485 milijonov evrov čiste izgube, medtem ko so bile izvozne družbe dobičkonosne11. Tudi dodana vrednost na zaposlenega v slovenskih izvoznih družbah vidno presega slovensko povprečje. Slovenski izvozniki so tako v zaostrenih poslovnih okoliščinah poslovali veliko bolje kot ostanek slovenskega gospodarstva.


Številka:

Več v kategoriji HRM

Več člankov iz te kategorije