Imeti življenje zunaj dela ali »busy is new stupid«
Čas branja 4 minTema uravnoteženosti poklicnega in zasebnega življenja ni nova, a je znova v ospredju. Kapitalizem in hiter razvoj tehnologije imata za posameznika tako prednosti kot tudi pasti. In ena od teh je zagotovo razpetost med delom, družino, prostim časom, materialnimi in duhovnimi dobrinami pri posamezniku in obstoj na neizprosnem trgu za podjetja.
Ko odpremo to temo, bi najprej morda pomislili na odgovornost delodajalca, kako prijazen je ali ni družini, potem na učinkovitost in posodobljenost pravne ureditve in na okolje oziroma družbo samo. Kar drži. Premalokrat pa se pri tem izpostavijo moč, vloga in odgovornost posameznika, kajti pri teh se vse začne. Tudi direktor in lastnik podjetja je namreč na koncu le posameznik.
Kaj je uravnoteženo poklicno in zasebno življenje, je drugače od posameznika do posameznika. Vsak od nas ima svojo predstavo o tem in svoje trenutne življenjske okoliščine, ki so tudi del družbe in okolja ali njuna posledica. V situaciji, ko se nekdo bori za preživetje, težko govorimo o uravnoteženem poklicnem in zasebnem življenju, zato je posploševanje pravil, kako to doseči, neprimerno. A danes smo priča tudi nasprotni situaciji – danes se veliko ljudi rado pohvali z deloholizmom, za številne je postalo vrednota. »S to oznako želijo o sebi povedati, da jim je delo najpomembnejše, središče njihovega življenja, ki mu namenjajo večino časa. Pomembno pa je ločevati, zakaj nekdo dela večino časa,« pravi dr. Andreja Pšeničny z Inštituta za razvoj človeških virov. Korelacija med deloholizmom in izgorelostjo je, kot vemo, visoka. In izgorelost je tema, o kateri nekaj vemo, vsi kaj preberemo, a se njene razsežnosti večinoma ne zavemo, dokler je ne doživimo sami ali nekdo od bližnjih. Izgorelost je tudi skrajno stanje porušenega ravnotežja poklicnega in zasebnega življenja. Nikomur ne koristi – ne delodajalcu, ki za nekaj časa izgubi sposobnega zaposlenega, še manj žrtvi sami. Njihova raziskava, narejena med letoma 2008 in 2010 v Sloveniji, je pokazala, da več kot polovica vključenih v raziskavo kaže znamenja izčrpavanja. Natančneje, petina oseb je bila delovno izčrpana, 38 odstotkov je bilo izgorelih.
Izsledki raziskave Living and Working in Europe 2015 so pokazali, da zgolj četrtina slovenskih delavcev meni, da bo lahko sedanje delo opravljala tudi pri 60. letih, kar nas uvršča na rep držav EU. Za primerjavo: v Nemčiji in na Nizozemskem ta podatek presega 70 odstotkov. Podobnih, bolj ali manj zastrašujočih podatkov o stanju telesa in duha povprečnega slovenskega in evropskega državljana, je veliko. Kajti, ko govorimo o porušenem ravnotežju, ne govorimo »le« o izčrpanosti telesa. Posebno pozornost je treba nameniti psihosocialnim dejavnikom. Če 13 odstotkov odrasle populacije trpi za hujšo obliko depresije in če naj bi do leta 2020 res depresija postala najpogostejši vzrok bolezni v razvitem svetu, kot analizira dr. Lilijana Šprah z Družbenomedicinskega inštituta, če dosegajo ekonomski stroški poklicnega stresa v državah EU-25 4 odstotke BDP, v Sloveniji 40.000 ljudi dnevno izostane od dela zaradi bolezni ali poškodb, različne mednarodne in nacionalne študije pa razkrivajo, da se uvršča duševno zdravje med najpomembnejše javno-zdravstvene probleme zaradi psihosocialnih obremenitev in stresa v delovnem okolju, potem lahko znova potrdimo, da je nekaj narobe.
Pomemben korak je bil na tem področju v Sloveniji narejen leta 2011 s sprejetjem novega Zakona o varnosti in zdravju pri delu, po katerem so delodajalci dolžni načrtovati in izvajati promocijo zdravja na delovnem mestu ter zagotoviti potrebna sredstva. A kot opozarja Katja Štandeker z Izobraževalno raziskovalnega inštituta Ljubljana, so skozi njihove projekte opazili še eno težavo: na eni strani nezainteresiranost zaposlenih za te ukrepe, na drugi pomanjkanje znanja in strokovnosti s strani delodajalca za ustrezne ukrepe in njihovo izvajanja. Pravih učinkov še ni. Morda bi jih motiviral podatek Evropske agencije za varnost in zdravje pri delu, da naj bi vsak vložen evro v promocijo zdravja na delovnem mestu prinesel, zaradi manjših stroškov izostajanja z dela, donos v višini od 2,5 do 4,8 evra.
Za zaključek nekaj enostavnega: »Busy is new stupid«. Blog, ki je zaokrožil po poslovnih in družbenih omrežjih, je lepo razkril, da je v družbi neprestana zaposlenost, zasedenost z delom in drugimi aktivnostmi, postala nekakšen družbeni simbol. Ko si zaseden in vsepovsod na sprejemih, poznih sestankih, druženjih s poslovnimi partnerji …, si pomemben. Pa si res?
Pred nekaj leti se je na tržišču pojavila aplikacija Happify. Gre za sistem, ki skuša ljudem izboljšati čustveno ravnovesje in zadovoljstvo skozi aktivnosti in igre, razvite in podprte z raziskavami. Odločili so se raziskati, kaj je tisto, kar ljudi resnično osrečuje pri delu. Ko so potegnili črto pod vse izsledke in ugotovitve, generacijske razlike itd., so se resda pokazali kot pomembni faktorji plača in dodatki, odnosi, oddaljenost službe itd. A ne glede na vsa razmerja in življenjska obdobja, sta se izkazala kot dva najpomembnejša pogoja: 1. imeti življenje zunaj dela in 2. denar, da si ga lahko privoščimo. Če imamo delo, ki nam omogoča oboje, ste verjetno bolj srečni, kot pa se tega zavedate. Takšne zaposlene pa si želi imeti vsako podjetje.
Saša Mrak
odgovorna urednica
