Blagovna znamka delodajalca (BZD), s katero je tesno povezana kadrovska funkcija v organizaciji, je osredotočena predvsem na zaposlene in zunanji trg dela (potencialni kandidati, mediji), hkrati pa se povezuje tudi z dejavnostmi na področju družbene odgovornosti. Najpogosteje jo začnemo razvijati in oblikovati iz vrednot in identitete blagovne znamke organizacije same, poudarke pa usmerjamo v prihodnost ter iščemo priložnosti, na kakšen način privabiti ter obdržati posameznike, ki so za našo organizacijo najbolj pomembni ali pa ji prinašajo največjo dodano vrednost.

Oblikovanje blagovne znamke delodajalca je postopen proces, ki obrodi sadove v daljšem časovnem obdobju, k sodelovanju pa vabi prav vse zaposlene. Ko sem bila študentka, sem izvedela, da se človek odloča za nakup zelo racionalno – da tehta prednosti in slabosti, da računa razliko med vloženim in dobljenim. Dvajset let pozneje pa znanstveniki v številnih študijah potrjujejo, da se človek pogostokrat odloča iracionalno, intuitivno, tudi čustveno. Da se ustavim pred trgovino, iz katere se vije prijeten vonj, da začnem v knjigarni listati knjigo, ki ima zanimivo oblikovano naslovnico, da izberem obleko ali modni dodatek, ki sem ga videla na dekolteju znane filmske igralke v trač reviji. Vzporednico lahko potegnem tudi z oblikovanjem blagovne znamke delodajalca. Po marketinški teoriji, naj bi bilo zanjo značilno, da ima določene lastnosti (npr. velikost organizacije, njen sedež, področje delovanja, konkurenca), da ima uporabnik/zaposleni od nje določene koristi (npr. prejema redno plačilo za opravljeno delo, ima možnost učenja novih spretnosti), da odraža izbrane vrednote (npr., da vodstvo deluje etično, da organizacija spodbuja usklajevanje dela in prostega časa) ter da so znani uporabniki (gre za vse javnosti, ki so z organizacijo povezane, tako v obliki zaposlitve kot koristniki/potrošniki njihovih izdelkov ali storitev).