Vodenje

Izzivi vodenja v državni upravi v luči medgeneracijskega sodelovanja

Čas branja 9 min

Vodenje v državni upravi je področje, ki je po mojih petnajstletnih izkušnjah dela v državni upravi med najbolj šibkimi področji in ima velik potencial za izboljšave, tako z vidika izboljšanja samega vodenja kot tudi z vidika vpliva vodenja na učinkovitost državne uprave. Funkcija vodenja v državni upravi je še vedno velikokrat razumljena predvsem kot forma, kot naziv, ki daje avtoriteto in moč, manj pa z vidika vsebine in aktivnega vodenja.

V svoji dosedanji karieri sem sodelovala s številnimi vodji, ki so zelo dobri, nekateri odlični, pa tudi s takimi, za katere kljub nazivu težko rečem, da so vodje, ali pa v tej funkciji po mojem mnenju ne bi smeli biti. Ko na vodenje pogledamo skozi prizmo izzivov doseganja trajnostnega razvoja družbe, organizacijske kulture, medsebojnih odnosov, ter odločanja in prevzemanja odgovornosti, lahko velikokrat opazimo veliko neučinkovitosti pri vodenju ali pomanjkljivo vodenje. V luči medgeneracijskega sodelovanja se številni neizkoriščeni potenciali tako z vidika znanja, sposobnosti, sodelovanja in organizacijske učinkovitosti, še toliko bolj jasno pokažejo.

Kako od tu naprej?

Za nastalo stanje lahko naštejemo številne, tudi čisto utemeljene razloge, vendar je za izboljšanje stanja na tem področju bolj pomembno odgovoriti na vprašanje, kako od tu naprej? Tako da vodenje v državni upravi dobi ustreznejšo vlogo, da se zagotovi ustrezno usposobljenost vodij, ter da se v najkrajšem času razvije in sistematično vgradi v sistem učinkovite rešitve za stalno izboljševanje kompetenc vodij in učinkovitost vodenja. Kot pravi Simon Sinek, »Bistvo vodenja in voditeljstva niso naslednje volitve, ampak naslednja generacija.«

Današnji svet in družba kot celota se hitro spreminjata. Spremembe, ki smo jim priča z demografskega, ekonomsko-socialnega, kulturnega in okoljskega vidika, ter vedno večja digitalizacija zahtevajo od vseh nas hitro prilagajanje in vedno nova znanja in veščine na vseh področjih življenja. Te spremembe ter proces preoblikovanja in reorganiziranja družbe kot celote doživljamo različni posamezniki, generacije in organizacije različno in se nanje tudi različno odzivamo. Marsikdo te spremembe prepozna kot veliko priložnost in možnost za razvoj svojih potencialov ter osebno in poslovno realizacijo. Drugi jih doživljajo bolj negativno, na primer kot omejitev, izgubo moči oziroma nemoč, ali kot grožnjo, in se nanje odzivajo bodisi s pasivnostjo bodisi z odporom do sprememb in prilagajanja. Vse to postavlja predvsem vodje pred zahtevne izzive in zahteva spremembo načina organiziranja dela in vodenja.


Številka:

Več v kategoriji Vodenje

Več člankov iz te kategorije