Je podjetnik kdaj na dopustu?
Čas branja 4 minRazlogi, zaradi katerih se posamezniki odločajo, da poskusijo srečo v podjetniškem sektorju, torej, da prenehajo z redno službo ter se posvetijo razvoju svojega podjetja, so zelo različni. Velikokrat so posamezniki v to prisiljeni, saj ne dobijo primerne druge zaposlitve. V posameznih primerih jih v to vodi želja po boljšem zaslužku, kot bi ga bili po njihovem mnenju sposobni doseči z redno zaposlitvijo nekje drugje.
Pogosto srečam posameznike, ki so se podjetništva lotili zato, ker so preprosto bili prepričani v obstoj določene vrzeli, ki so jo na vsak način želeli zapolniti. Vsi ti dejavniki so relativno pogosti, a med seboj do neke mere neodvisni in nepovezani. Dejavnik, ki združuje vse prej omenjene, ter je obenem tudi najboljša skupna točka vseh podjetnikov, pa je želja po neodvisnosti, oziroma svoboda pri upravljanju svoje poslovne usode.
Praktično vsak podjetnik, ki sem ga srečal v življenju, je med pozitivnimi platmi podjetništva izpostavil svobodo pri odločanju, ter občutek, da je vsaj do neke mere sam gospodar svoje usode. Slednje je tudi najbolj logična posledica delovanja karakternih profilov, ki jim ustreza velika večina uspešnih podjetnikov. Zaradi njihovih izjemno močnih karakterjev in pregovorne usmerjenosti k doseganju (predvsem individualnih) ciljev jim namreč ni na prvem mestu znesek priliva na osebni bančni račun na mesečni ravni, še manj jih zanima zanesljivost glede teh mesečnih prilivov, temveč občutek, da nekaj ustvarjajo zase in za ljudi okrog sebe, ter da so pri tem neodvisni od višjih odločevalskih nivojev. Ti isti karakterni atributi ravno tako ženejo posameznike v to, da si želijo za seboj pustiti določen pečat, kar je iskreno veliko lažje v vlogi podjetnika kot pa v vlogi zaposlenega v določenem podjetju, če zaposleni ni ravno na eni od izvršnih funkcij.
Najverjetneje nikoli ne bom pozabil trenutka, ko sem se sam iz korporacijskega preselil v podjetniški sektor, saj so bile spremembe ogromne. Prva in najbolj opazna je bila hitrost posameznih odločitev. Če sem pred tem po sestankih z določenim poslovnim partnerjem pogosto še dolgo čakal na dokončno odločitev institucije, iz katere je prihajal moj sogovornik, so bili zdaj dogovori dokončni, saj sem se pogovarjal neposredno z vrhovnim odločevalcem. Druga atomska sprememba je bila ta, da je vsebina zamenjala formo. Dress code na sestankih in vozni park pred stavbo nista več določala njihove senioritete, temveč je bila to vsebina pogovorov. Dogovor se je lahko sklenil v pisarni, pogosto pa tudi nekje na terenu, ali celo pri kom doma. In prav to slednje je najbolj zaznamovalo tudi moje dojemanje podjetništva kot stila življenja. Kdaj sem torej jaz direktor podjetja in kdaj sem »v civilu«? Ta meja je postala povsem zamegljena, še toliko bolj z uveljavitvijo sodobnih mobilnih komunikacijskih sredstev in s pocenitvijo prenosa podatkov, saj tale kolumna denimo nastaja na lokaciji, kjer pred desetimi leti nisi bil dosegljiv na drugačen način kot z dimnimi ali svetlobnimi signali.
Če torej podjetnik ni podjetnik samo takrat, ko sedi v svojih poslovnih prostorih in ko na vratih piše »odprto«, kdaj je torej on na delu in kdaj je prost? V teoriji lahko to ločnico postavimo marsikje, v praksi pa z lahkoto pokrajšam ulomek in zatrdim, da večina podjetnikov ni nikoli »offline«. Tukaj sledi plaz morebitnih pripomb bralcev, ki bodo zatrdili, da si sami, čeprav so podjetniki, najdejo čas zase, ko nimajo pri sebi pametnega telefona, dostopa do interneta in niso dosegljivi za klice. Verjamem, vendar to še ne pomeni, da so »offline«. Prepričan sem, da razen ob redkih trenutkih sproščanja v športnih, kulturnih in podobnih dejavnostih, večina podjetnikov zavestno ali podzavestno razmišlja o poslovnih zadevah. Tako zelo, da je s tem prizadeta (pozitivno in negativno) tudi njihova bližnja okolica, vključujoč družino in prijatelje. Pri slednjih je zelo pogosto, da se spremeni njihova kultura, saj se podjetniki vse bolj družijo z drugimi podjetniki in vse manj z ljudmi, ki hodijo v službo. Marsikdaj pri podjetnikih celo naletim na določeno stopnjo cinizma, ko vpričo njih kak zaposleni (bognedaj iz javnega sektorja) potarna nad gužvo v službi in nad tem, da težko vzdržuje ravnovesje med službenim in zasebnim življenjem. Slednje se je v zadnjih nekaj letih spremenilo bolj kot prej v nekaj desetletjih, predvsem na račun že prej omenjenih elektronskih komunikacijskih sredstev. Z njihovo pomočjo se je močno dvignila produktivnost njihovih uporabnikov, ki pa imajo za posledico danes veliko redkejša obdobja, ko niso dosegljivi za poslovne zadeve. Kdorkoli me prosi za moje osebno mnenje o tem vprašanju, dobi vedno enak odgovor: človeštvo se nenehno sooča s spremembami, ki močno vplivajo na njegov nadaljnji razvoj in na način življenja posameznikov. To, da je moj praded s konjsko vprego vozil led v šestdeset kilometrov oddaljeni Trst, kjer ga je prodajal tamkajšnjim ribarnicam, je danes težko dojemljivo. Glede na njegov tovor verjetno njegov urnik ni trajal le osem ur dnevno. Njegov sin, torej moj ded je bil mesar in je ravno tako pogosto prihajal domov v poznih urah, ko so bile koline dokončane in meso pospravljeno. Tudi moji starši niso poznali urnika od sedmih do treh, pa jih nihče ni spraševal o njihovem ravnovesju med poslovnim in zasebnim življenjem. Sam sem teh sprememb, ki se dogajajo zdaj, zelo vesel. To, da nisem nikoli povsem offline, je protiutež temu, da lahko svoje delo opravljam kadarkoli in kjerkoli, pa še zelo produktiven sem lahko ob tem. Tako udobje je po mojem mnenju vredno spoštovanja.
To, da je moj praded s konjsko vprego vozil led v šestdeset kilometrov oddaljeni Trst, kjer ga je prodajal tamkajšnjim ribarnicam, je danes težko dojemljivo. Glede na njegov tovor verjetno njegov urnik ni trajal le osem ur dnevno.
