Družba

Kadrovik je danes pred izzivom, da zaposleni živi nekaj vzporednih digitalnih življenj

Čas branja 13 min

»Ustvarjati vzdržen ekosistem organizacije v dobi digitalizacije ni šala. Zahteva znanje in modrosti vseh generacij, prav tako pa si ustvarjanje tega ekosistema ne znam več predstavljati brez digitalnih orodij. Zato pa potrebujemo digitalno dinamične posameznike. In prav nesposobnost digitalne dinamičnosti bo povzročila naslednji val odpuščanja, žal. Kadrovski delavci pri tem niso izvzeti.«

Vir: Unsplash

Pogovor z Vukom Ćosićem, kulturnikom, aktivistom ter digitalnim umetnikom, rojenim v Beogradu, ki v Sloveniji ustvarja in kroji digitalno kulturo že 25 let, je kot umetnost sama. Zavit v umetniško skovane besede, ki jih navdihuje strast do ideološkega razmišljanja. S potrebnim pridihom futurizma na eni strani ter kritičnih misli na drugi.  Zatorej je to več kot le intervju o digitalni transformaciji, je tudi razmišljanje o prihodnosti naše družbe in sveta v celoti.

Vuk, na svoji vizitki se ponašaš z nazivom digitalni umetnik. Že leta se srečujeva pri različnih projektih, pa še sedaj ne vem, čemu se imamo zahvaliti, da je Slovenija dobila digitalnega umetnika.

Leta 1991, med slovensko »vikend« vojno, sem se šel s somišljeniki revolucijo v Srbiji, točneje v Beogradu. Že jeseni istega leta je postalo jasno, da revolucije ne bo, ker bodo vse aktiviste tiho in temeljito odstranili. Sledila je emigracija. Najprej sem šel v Trst, kjer sem preživel nekaj mesecev. Potem pa sem si najel stanovanje v Ljubljani, kjer sem nemoteno deloval in še delujem na področju digitalne umetnosti. Se pa počasi pomikam proti Reki, kamor sem bil povabljen k sodelovanju v projektu Evropske prestolnice kulture, kjer vršim vlogo direktorja komuniciranja in ideologije. Prav zanimivo je, da se moj cikel sprememb zgodi na 25 let. Iz Beograda sem odšel pri 15. letih, sedaj pri 50. pa se mi znova odpirajo novi svetovi. Pri 75. bi bilo krasno, da imava ponovno intervju. (Smeh.)

Ljubljana (torej Slovenija) slovi kot začetnica digitalne umetnosti. Nam lahko poveš malce več o tem in kakšen je bil tvoj doprinos k temu?

Že leta 1994 smo v Ljubljani ustanovili laboratorij za digitalne medije, kjer sva delovala skupaj z Markom Peljhanom; moja vloga je bila, da oblikujem globalno utemeljitev digitalne umetnosti. Digitalne vsebine so tako še danes sestavni del vseh šolskih načrtov in še danes me na ta račun vabijo številne evropske univerze, da jim kaj odpredavam o teh pionirskih časih. To je s stališča mojega ega zelo v redu, še pomembnejše pa je, da je danes Ljubljana zapisana na globalnem digitalnem zemljevidu s pomembnim prispevkom kritične misli o internetu in digitalizaciji.

Med ljudmi še vedno ni enotnega razumevanja digitalizacije. Kako bi jo ti opisal v enem stavku?

V enem stavku ne bo šlo. (Smeh.) Če sem iskren, kar ne morem verjeti, da se 25 let nismo prilagodili novemu svetu. Danes vemo, da dinozavri niso izumrli zato, ker so jim meteoriti padli na glavo, temveč zato, ker se niso uspeli prilagoditi spremembam v svetu, ki so jih povzročili meteoriti. Poslovna in osebna inertnost nas torej lahko staneta izumrtja. Nismo neumni, za seboj imamo številne treninge, toda ni raven izobrazbe tista, ki nam bo pri tem pomagala. Zdi se, kot da se že 25 let učimo trikov, toda pri tem nismo razumeli bistva digitalizacije.

Podjetje ne živi v vakuumu računovodskih izkazov, podjetja so družbeni akterji, ki se morajo zavedati ne le prednosti, temveč tudi posledic digitalizacije, znati digitalne rešitve primerno osmisliti ter jim vdahniti splošno družbeno korist.


Več v kategoriji Družba

Več člankov iz te kategorije