Družba

Kaj loči vrhunskega zaposlovalca od malo manj vrhunskega?

Čas branja 11 min

Sam sicer nisem zaposlen na področju pridobivanja talentov, pa vendar me zelo zanima sama psihologija tega dela, in sicer kateri so tisti dejavniki, ki vrhunskega zaposlovalca ločijo od manj izkušenega, ali celo slabega.

Sam postopek novačenja novega kandidata lahko smatramo kot eno od ključnih sestavin vsake uspešne organizacije. Zaposlitev pravega kandidata ne samo zadovolji potrebe po delovni sili temveč tudi poveča produktivnost in konkurenčnost podjetja, s čimer mu omogoča doseganje zastavljenih ciljev. Odličen zaposlovalec lahko prek »idealnega« kandidata posredno zmanjša fluktuacijo in poveča zavzetost organizaciji. V nasprotju lahko slab zaposlovalec z dolgotrajnimi postopki zaposlovanja podjetje stane tako dragocen čas kot tudi denar, z napačnim kandidatom pa lahko ogrozi odnose v timu, v skrajnih primerih pa celo kulturo celotnega podjetja. Namen članka je torej prek že obstoječe domače in tuje literature raziskati in se poglobiti v ključne lastnosti, ki jih poseduje odličen zaposlovalec, vključno s poznavanjem lastne organizacije, dobrimi komunikacijskimi in pogajalskimi sposobnostmi, sposobnostmi za vzpostavljanje odnosov, učinkovitost in prilagodljivostjo ter strastjo do poklica samega. Ob enem se bomo dotaknili tudi, kako pomembno je, da je zaposlovalec na tekočem z najnovejšimi trendi in praksami zaposlovanja namreč slednje je pomemben dejavnik, ki hitro loči dobrega zaposlovalca od slabšega. Prek pregleda oziroma preučevanja teh ključnih lastnosti lahko organizacije bolje ocenijo oziroma spoznajo svoje kadre, ki se ukvarjajo s pridobivanjem talentov, in urgirajo tam, kjer oziroma če je to potrebno. S prizadevanjem za nenehno izboljševanje svojih postopkov novačenja kadrov lahko organizacija postane privlačna za kandidate, še bolje – vrhunske talente.

Grajenje odnosov

Zaposlovalci delujejo v panogi, ki je usmerjena k ljudem, zato morajo imeti odlične veščine mreženja, da lahko vsak dan sodelujejo z različnimi posamezniki v različnih vlogah. Dober zaposlovalec vedno znova išče nove priložnosti za vzpostavljanje odnosov, ki se lahko kasneje odrazijo tudi na poslovnih rezultatih. Vzpostavljanje pozitivnih odnosov z vsemi zainteresiranimi stranmi v procesu zaposlovanja je ključnega pomena za pridobivanje zaupanja in privabljanja novih talentov.1 Zavračanje kandidatov je za zaposlovalce pogost pojav, saj običajno zavrnejo več kandidatov, kot jih zaposlijo. Vendar pa znajo dobri zaposlovalci tudi zavrnitve spremeniti v odnose. Medtem ko je pošiljanje zavrnilnega sporočila po razgovoru samoumevno, lahko dobri zaposlovalci izstopajo s pošiljanjem prilagojenih sporočil in vzpostavljanjem dejanskih odnosov. Zapomnijo si pozitivne podrobnosti iz interakcij z zavrnjenimi kandidati in jih uporabijo za personalizacijo svojih sporočil, pri čemer poudarijo kandidatove prednosti in predlagajo druge priložnosti za zaposlitev. Poleg tega ohranjajo stike s kandidati za prihodnja prosta delovna mesta in s tem gradijo močno mrežo nadarjenih posameznikov, ki jim lahko priporočijo druge.2

Hoja v tujih čevljih

Zaposleni prihajajo iz različnih kultur in okolij, zato morajo zaposlovalci razumeti njihove perspektive in poglede na svet. Najuspešnejši zaposlovalci s tem, ko dajejo prednost ljudem, vzpostavijo pomembne vezi in ugotovijo, kaj posameznega kandidata motivira. Vsak kandidat ima edinstvene lastnosti, empatija pa lahko pripomore k temu, da so med postopkom zaposlovanja pristni, namesto da bi se prilagajali nekim svojim vnaprejšnjim predstavam postopka, kar na koncu vodi k večji zadržanosti v procesu. Razumevanje njihove motivacije znajo izjemni zaposlovalci povezati tudi s samim poslanstvom podjetja. Ključ do ustvarjanja pozitivne izkušnje torej leži predvsem v razumevanju, kako je biti na njihovem (kandidatovem) mestu.3 Empatija je predvsem pomembna takrat, ko kandidat v procesu ni bil izbran. V tem primeru neka stroga neposrednost morda ni najboljši pristop. Gre predvsem za čas oziroma trenutek, kjer je bistveno, da zaposlovalec pokaže tako strokovnost kot tudi empatijo in na ta način ohrani svoj osebni in poslovni ugled.1 K empatiji lahko torej pridodamo tudi diplomacijo. Zaposlovalci morajo pogosto ravnati diplomatsko, sploh v različnih (zapletenih) medosebnih situacijah. Na primer, če kandidat ni primeren za delovno mesto, vendar želi zaposlovalec z njim ohraniti odnos za prihodnje priložnosti, je lahko prav diplomacija tista, ki pomaga pri vodenju pogovora in ohranjanju pozitivne energije. Prav tako je smiselna uporaba diplomacije pri pogovorih, ki se nanašajo na plačo ali ugodnosti, saj mora zaposlovalec uspešno uravnotežiti potrebe in interese obeh strani.


Številka:

Več v kategoriji Družba

Več člankov iz te kategorije