KAKO KONTROLIRATI  (NEGATIVNA) ČUSTVA V STRESNIH SITUACIJAH NA DELOVNEM MESTU?

ŽIGA BOŽIČ ŽAGAR, mag. posl. ved., strokovnjak za koncepte čustvene inteligentnosti in odločanja v vrhunskem športu in svetovanju za vodenje in  PROF. DR. SANDRA PENGER, izredna profesorica za področje managementa in organizacije na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, Katedri za management in organizacijo.

Facebook
LinkedIn

Od Descarta do Humea in naprej so bila čustva obravnavana kot sinonim za iracionalnost. Strast in razum sta bila nasprotna. Čustva so bila kaotična, nezrela in nenavadna. Zelo pogosto so bila odmaknjena od razuma in razmišljanja, ker je veljalo splošno prepričanje, da čustva vplivajo na racionalen proces. To je bilo vidno predvsem pri odločanju na področju Kitajske, kjer so bila čustva ločena od ustreznega obnašanja, kar je veljalo zlasti v komercialnih okoljih. Ponovno razmišljanje o potencialni racionalnosti čustev je v zadnjih letih postalo vse pogostejše in je stopalo vedno bolj v ospredje, delno tudi kot odziv na izboljšano razumevanje čustev v človeški inteligenci in pri odločanju.1 Čustva so kompleksni odzivi na zunanje vplive, ki se zaznajo v umu in telesu ter so lahko negativne ali pozitivne narave.2

Kot je že Darwin napisal leta 1872, imajo ljudje čustva, ker so ta izjemnega pomena za preživetje, kot takšna pa so tudi pomemben del človeške prilagodljivosti. Čustva so prilagodljiva, funkcionalna in služijo ljudem za identifikacijo pomembnih informacij ter organizacijo kognitivnih dejavnosti in za nadaljnje obnašanje. Kot takšna igrajo čustva pomembno vlogo v racionalnem procesu odločanja. Kar se tiče racionalnosti z ustvarjanjem občutkov v zvezi z morebitnimi izgubami, čustva postanejo nujno funkcionalna komponenta čutenja v negotovem svetu. Čustva so namenjena tudi izražanju globokih želja in motivacije s strani ljudi, ki sprejemajo odločitve. To je v nasprotju z neracionalnostjo, karete namen je večanje ali zmanjšanje stopnje tveganja in negotovosti, ki izvira iz predhodnega razpoloženja ali izkušenj iz preteklosti.1

V športni psihologiji vedno bolj posvečajo pozornost povezavi med rezultati in čustvi. Ugotovljeno je, da uspeh pri športu ni odvisen le od človeške fizične pripravljenosti, saj nanj zelo vpliva tudi čustvena domena. Zato igrajo čustva ključno vlogo pri določanju rezultatov uspešnosti. Kratkoročno in dolgoročno imajo lahko čustva in stres veliko akutnih posledic na fizične in kognitivne sposobnosti, kar se pozna tudi pri uspešnosti športnikov.3

Raziskave so pokazale, da podjetniško odločanje pogosto temelji na racionalnem ekonomskem modelu. Čustva in kognitivne sposobnosti se počasi začenjajo izpostavljati kot pomembni teoretični pojavi v podjetniškem raziskovanju. Nedavne študije so potrdile to predpostavko in pokazale, da igrajo čustva pomembno vlogo pri vrednotenju in izkoriščanju možnosti podjetnikov, dojemanju tveganj in zavezanosti podjetjem.4

Kognitivne funkcije se ločijo na tiste, ki so hitre, implicitne, brez napora in čustvene, Hess, D. J. & Bacigalupo, C. A. jih primerjata s tistimi, ki so počasne, zavestne, eksplicitne in logične. Odločanje se izboljša, če bi se ljudje odločali manj intuitivno in čustveno ter bolj logično in racionalno. Ljudje bi sprejemali boljše odločitve, če bi naše kognitivne funkcije ločili od procesa odločanja in bi za sprejemanje odločitev bolj uporabljali intenzivno zbiranje podatkov in analitične procese ter manj intuitivno odločanje.5

Ko ljudje sprejemajo odločitve, pogosto mislijo o čustvih, ki bi lahko nastala, če bi sprejeli določeno odločitev. Zato lahko ljudje pričakujejo čustvo, preden se odločitev uresniči ali sprejme, čutijo čustva, ko prejmejo izid njihove odločitve, kar lahko podoživijo s pomočjo spomina, ko razmišljajo o preteklih odločitvah. V procesu odločanja je zaznava posameznih čustev kritična pri določanju ne le motivacije za sprejem odločitve, ampak tudi vpliva odločitve na druge. Ljudje, ki sprejemajo odločitev in razumejo čustva drugih, lahko to izkoristijo, da bi preprečili negativne rezultate. Če ljudje razumejo svoja čustva, bodo veliko učinkovitejši pri upravljanju teh čustev v procesu odločanja.5

Pričakovana, takojšnja in podzavestna čustva

Pričakovana čustva

Pričakovana čustva so odgovor na vprašanje, kako se bo posameznik počutil, ko bo odločitev za alternativo X vodila do posledice Y. Ljudje lahko občutijo čustva, glede pričakovanega izida, vendar lahko tudi čutijo čustva, ki so povezana s specifičnim dogodkom, o katerem razmišljajo.<sup>6</sup> Pričakovana čustva, kot je na primer obžalovanje, lahko pomagajo ljudem, da sprejmejo odločitev v prihodnosti pod vplivom hladnega stanja in se s tem izognejo neprijetnim občutkom in težavam. Obžalovanje sicer ni obravnavano kot čustvo, vendar lahko vodi do močnega čustva jeze zaradi odgovornosti odločitve.7

Takojšnja čustva

Čustva, ki jih oseba občuti v času sprejemanja odločitve, imenujemo takojšnja čustva.1 Povezana so z nagonskimi dejavniki, kot so lahkota, strah in bolečina.7 Za določitev takojšnjih čustev se lahko vprašamo, kako se počutimo zdaj, če izberemo alternativo X. Za primer, lahko vzamemo metanje kovanca za stavo. Metanje ali ne metanje kovanca lahko povzroči čustva, ki nimajo nič s pričakovanim izidom, ali bo oseba stavo zadela ali ne. Že samo odločitev, ali bo oseba kovanec metala, lahko povzroči tesnobo in strah ali vznemirjenje. Če oseba pomisli, da ne bo metala kovanca, to lahko povzroči olajšanje ali dolgočasenje. Katero čustvo prevlada, ima zelo veliko vlogo in vpliv na končni izid, kako se bo oseba odločila.6 Takojšnja čustva se delijo na naključna čustva in čustva, povezana z dejanjem.8

Naključna čustva ljudje aktivno čutijo v času sprejemanja odločitve, ampak niso proizvedena s strani odločitve. Ta čustva ljudje naključno vpeljejo v proces odločanja zaradi nekega drugega naključnega dogodka ali okoliščin, ki niso povezane z odločitvijo. Naključna čustva spodbujajo ljudi, da ponovno razmislijo, kakšen pomen dajejo posledicam neke odločitve ali kako razmišljajo o posledicah odločitve. Ta vrsta čustev nima neposredne povezave z izidom odločitve, vendar vseeno vplivajo na odločitev glede na to, kako ljudje interpretirajo izid odločitve. 8

Čustva, povezana z dejanjem, so druga kategorija takojšnjih čustev in nimajo nobene povezave z izidi odločitev. Namesto tega so to čustva, ki jih ljudje povezujejo z vsemi možnostmi odločitev, med katerimi izbirajo. Čustva, povezana z dejanjem, se sprožajo, ko ljudje razmišljajo o vseh možnostih odločitev, ki jih imajo na voljo. Na primer premišljevanje o metu kovanca nekatere vznemiri, drugi postanejo nervozni, spet tretji občutijo krivdo. Pri teh čustvih ni neposredne povezave med izidom odločanja in čustvom. Čustva, povezana z dejanjem, so tista, ki so povezana in neposredno vzbujena z možnostjo ukrepanja in ne z nobenim izidom, ki bi lahko sledil iz tega ukrepa. Ni pomembno čustvo, temveč je pomembno, s čim je to čustvo povezano. 8

Podzavestna čustva

Za podzavestna čustva je značilno, da jih povzroči podzavesten dogodek in da je podzavestno povzročeno čustvo zaznano kot razpršeno.9 Podzavestno proizvedena čustva vključujejo primere, kjer so čustveni odzivi sami zavestno izkušeni ali zaznani, vendar so ta čustva nastala kot odziv na nezavedne procese, na primer na nezavedne zaznave, misli ali spomine. V takšnih primerih bo posameznik poročal o čustvih, vendar se ne bo zavedal notranjega ali zunanjega dogodka, ki je povzročil občutek oziroma čustvo. V to kategorijo spadajo tudi primeri, ko se zavedamo tako čustvenega odziva kot vzroka vzburjenja, vendar se še vedno ne zavedamo vzročnega razmerja med njimi. Možno je tudi, da oseba ustvari čustveni odziv, vendar ta ni zavestno občuten ali zaznan. V tem primeru bi oseba lahko pokazala fiziološke znake čustev, kot sta na primer prestrašen izraz na obrazu in povečan utrip srca, lahko pa bi se tudi odzvala na dražljaj. Povratne informacije bi sprožile nezavedne predstavitve teh sprememb v možganih, vendar oseba ne bi zavestno občutila občutka strahu.10

Strategije kontroliranja čustev

Kontroliranje čustev je sposobnost vplivanja na to, kako in kdaj oseba občuti in izrazi čustvo. Kontroliranje čustev je samodejna ali namerna uporaba strategij, da sproži, vzdržuje, spreminja, ali prikazuje čustva.11 Sposobnost nadzora čustvenih odzivov je izjemno pomembna za prilagodljiv način delovanja človeka. Če posameznik ni sposoben obvladati nenadnih sprememb, lahko začne sprejemati tvegane in nezadovoljive odločitve, ki lahko vodijo v kompulzivno motnjo, kot so na primer igre na srečo.12 Obstaja več načinov čustvenega nadzora. Najučinkovitejši strategiji sta ponovno kognitivna presoja in sproščanje z dihanjem. Kognitivna presoja vključuje spremembo interpretacije situacije ali sposobnosti, da upravlja situacijo. S sproščanjem se oseba osredotoča na zmanjšanje fizioloških vzburjenj, ki so posledica različnih čustev.13

Ostale strategije so še pisno in ustno razkritje, metaforika in samopogovor. Znano je, da ima lahko pisanje o stresu in z njim povezanimi čustvi pozitivne psihološke in fiziološke koristi. Eden izmed razlogov, zakaj je pisno in ustno razkritje koristno, je ta, da ko oseba čustva spremeni v besede, s tem olajšuje integracijo in poveča razumevanje čustev, ki obdajajo stresni dogodek. Metaforika izboljšuje samoučinkovitost in kontroliranje čustev. Samopogovor sam po sebi izboljša koncentracijo, poveča samozavest in se ga lahko uporablja pred, med in po stresni ali čustveni situaciji. Samopogovor vodi v še večje samozavedanje in čuječnost. Čuječnost je namenoma usmerjanje pozornosti na določen način v sedanjosti.15 Raziskave so pokazale, da je čuječnost obetaven ukrep za zmanjšanje stresa. Povezava dihalnih tehnik in samopogovora poveča in poglobi sproščanje in optimizira čustveno stanje.14

Vpliv čustev na odločanje

V poslovnem svetu poznamo čustva, ki se zgodijo pred odločanjem, to je, preden je rezultat znan ter čustva, ki se zgodijo po tem, ko je odločitev sprejeta.16 Čustveni odzivi so posledica dogodkov ali vedenj z namenom, da se bodo ljudje naučili povezati to čustvo s tem dogodkom ali vedenjem. Razumemo jih lahko kot povratne informacije, ki učijo ljudi, kakšne informacije pričakujejo v podobnih situacijah. 17 Za podjetnike velja, da jih frustracija zaradi slabe naložbe lahko spodbudi k odločitvam, ki se jim v tistem trenutku zdijo kot najlažji izhod iz situacije. Zaradi frustracije se izognejo razmeram in zato odrežejo naložbo, da bi se znebili ovir, ne pa se soočili z možnostjo še več ovir. Frustracija je posledica osnovnega čustva jeze, ki se zgodi, ko je realnost drugačna od pričakovanj oziroma ko se določen cilj ne udejanji v skladu z načrti. Frustracija največkrat vodi v stres, stres pa ima negativne posledice za učinkovitost.18 

Velik vzrok za sramoto je lahko neuspeh. Sram je posledica grožnje, ki jo oseba čuti glede na svojo socialno identiteto. V procesu odločanja odločevalec navaja možne razloge za neuspeh v pomanjkanju samozavesti, skrbi ga, kako ga bodo ocenjevali drugi oziroma kakšno mnenje bodo imeli o njem, ali ima oseba pomanjkanje scenarijev, kako naj ravna v določeni situaciji. Sramota nastane največkrat pri neuspešnih naložbah, ko ljudje pričakujejo negativno oceno drugih ljudi in se ne želijo soočiti s svojo nesposobnostjo ali neznanjem ter morebitno večjo izgubo. Zato nehajo investirati v neuspele naložbe, namesto da bi ugotovili vzrok neuspeha. Ko podjetniki verjamejo, da bo naložba propadla, lahko začutijo zadrego, povezano s številnimi odločitvami in naraščajočimi stroški neuspeha. Tako sram postane izogibanje čustvom in omogoča podjetnikom, ki čutijo sramoto, da so manj vztrajni v neki naložbi in da vlagajo več sredstev v neuspešne naložbe.18 Na splošno pohlep posameznike motivira, da investirajo vedno več in več, ne glede na stopnjo gotovosti naložbe in njenih alternativ. To počnejo pod vplivom pohlepa z namenom, da dosežejo želeno stopnjo bogastva. 7

Odločitve ljudi v tveganih situacijah so odvisne predvsem od njihove napovedi o tem, ali bodo čutili razočaranje ali obžalovanje, ko bodo rezultati odločitve znani. Ljudje težijo k zmanjševanju potencialnega razočaranja in obžalovanja. Tako imajo lahko pričakovana čustva večji vpliv na odločanje kot denarne pridobitve investicije. Ljudje, ki jih je strah, bodo manj nagnjeni k tveganju. Strah povzroči v ljudeh prepričanje, da obstaja večja možnost za negativno tveganje in s tem potrebo po izogibanju. Ljudje, ki so srečni, bodo lažje tvegali. Sreča spodbuja subjektivno zaznavanje za vse koristi, ki jih oseba lahko pridobi, če sprejme tvegano odločitev. 8 Vpliv strahu se zmanjšuje z razumevanjem in višanjem stopnje znanja. 8

Jeza pri menedžerjih spodbuja ocenjevanje in vrednotenje drugih. Menedžerji, ki so jezni, tudi verjamejo, da jih bo ocenjevanje idej drugih spravilo v boljšo voljo. Žalost nakazuje na izgubo ali občutek, da nekaj manjka, kar naj bi ljudi spodbujalo k iskanju nagrad ali zamenjav. Anksioznost zaznava negotovost in pomanjkanje nadzora, ki v ljudeh sproži, da zmanjšajo negotovost in so nesprejemljivi za tveganje. 19 Strah motivira ljudi, da se bolj izobražujejo in postajajo boljši glede teme, ki jih jezi. 20 Naključna čustva se lahko prenašajo iz situacije v situacijo, na primer: jeza, ki je nastala v neki situaciji, se lahko prenese v drugo, v kateri jezna oseba krivi osebo iz druge situacije, ki nima nič z izvorom jeze, ki se je zgodila v prvi situaciji. 21

Pričakovana čustva vplivajo na odločitev s pomočjo spomina in izkušenj iz preteklosti. Na primer oseba, ki kri slabo prenaša in je v preteklosti že omedlela ob pogledu krvi, bo ob pripravi na morebitno naslednjo operacijo podoživela pretekli dogodek in se ji bosta povečala utrip srca in pritisk, postala bo anksiozna in strah jo bo. Potemtakem, ko oseba ponovno doživlja določen scenarij ali samo razmišlja o njem, lahko pričakuje čustva, ki so povezana s podobnim dogodkom ali izkušnjami, ki so v preteklosti sprožili fiziološke in čustvene odzive. 17

Priporočila za kontroliranje negativnih čustev – pomen entropije

Entropija je časovno in gravitacijsko pogojen pojav, ki vse stvari na svetu počasi vodi proti koncu, propadu ali razkroju. Entropijo v vsakdanjem življenju vidimo kot sivenje las, rjavenje železa, nabiranje prahu. Entropija se sčasoma povečuje in ne da se je ustaviti, vendar se jo da znatno upočasniti. Entropijo je treba upoštevati zato, ker bo s časom, zaradi vpliva entropije, vsak problem, vsaka situacija oziroma vsak občutek postajal vedno slabši in slabši. To predvsem nakazuje na vodje podjetji, ki imajo pristop do kakšne težave v smislu »saj bo bolje« ali »bo že«. Entropijo se da znatno upočasniti in izboljšati stanje problema z vlaganjem časa, pozornosti in energije v stvar, ki ni v skladu z našimi pričakovanji in cilji.

Zaključek

Negativna čustva, neprijetni občutki in bolečina so naši zavezniki, ki nam sporočajo, da nekaj v našem življenju ni v redu in da moramo to izboljšati ter popraviti. Zato ne smemo na negativna čustva in občutke gledati kot na nekaj, kar je negativno in nam onemogoča doseganje želenega cilja. Ne smemo niti potlačiti negativnih čustev, ker potem ne dojamemo sporočila, zakaj je to čustvo nastalo, in potlačimo energijo vase.

 

Za podjetnike velja, da jih frustracija zaradi slabe naložbe lahko spodbudi k odločitvam, ki se jim v tistem trenutku zdijo kot najlažji izhod iz situacije.

VIRI IN LITERATURA:

1 Li, Y., Ashkanasy, M. N. & Ahlstrom, D. (2014). The rationality of emotions: A hybrid process model of decision-making under uncertainty. Asia Pac J Manag, 31, 293–308.

2 Koshkaki, R. E. & Solhi, S. (2016). The facilitating role of negative emotion in decision making process: A hierarchy of effects model aproach. Journal of High Technology Managment Research, 27, 119–128.

3 Davis, P. & Davis, L. (2015). Emotions and Emotion Regulation in Coaching. The Psyhology of Effective Coaching and Managment, 1, 1–19.

4 Brundind, E. & Gustafsson, V. (2013). Entrepreneurs' decision making under different levels of uncertainty: the role of emotions. International Journal of Entrepreneural Behaviour & Research, 19(6), 568–591.

5 Hess, D. J. & Bacigalupo, C. A. (2011). Enchancing decisions and decision-making processes through the aplication of emotional intelligence skills. Management Decision, 49(5), 710–721.

6 Schlösser, T., Dunning, D. & Fetchenhauer, D. (2013). What a Feeling: The Role of Immediate and Anticipated Emotions in Risky Decisions. Journal of Behavioral Decision Making, 26, 13–30.

7 Macchia, L. & Paus, F. (2017). Emotions and decision making: the relevance of risk and regret. Internationa Journal of Managment and Social Studies, 2, 29–39.

8 Dunning, D., Fetchenhauer, D. & Schlösser, T. (2017). The varying roles played by emotion in economic decision making. Current Opinion in Behavioral Sciences, 15, 33–38.

9 Košikova, K. & Pilarik, L. (2012). Unconscious visual perception in the decision making process. Studia Psychologica, 54(4), 261–269.

10 Smith, R. & Lane, R. D. (2016). Unconscious emotion: A cogntitive neuroscientific perspective. Neuroscience & Biobehavioral Reviews, 69, 216–238.

11 Lane, A. M., Beedie, C. J., Jones, M. V., Uphill, M. & Devonport, T. J. (2012). The BASES Expert Statement on emotion regulation in sport. Journal of Sports Sciences, 30(11), 1189–1195.

12 Martin, L. N. & Delgado. M. R. (2011). The influence of Emotion Regulation on Decision-making under Risk. J Cogn Neuroschi, 23(9), 2569–2581.

13 Kligyte, V., Connely, S., Thiel, C. & Devenport, D. L. (2013). The influence of Anger, Fear, and Emotion Regulation on Ethical Decision Making. Human Perforcmance, 26, 297–326.

14 Longshore, K. & Sachs, M. (2015). Mindfulness Training for Coaches: A Mixed-method Exploratoy Study. Journal of Clinical Sport Psychology, 9(2), 116–137.

15 Davis, P. & Davis, L. (2015). Emotions and Emotion Regulation in Coaching. The Psyhology of Effective Coaching and Managment, 1, 1–19.

16 Wälde, K. & Moors, A. (2017). Current Emotion Research in Economics. IZA Discussion Papers, 9(3), 271–278.

17 Lacasse, K. (2017). Going with your gut: How Williams James theory of emoitions brings insights to risk perception and decision making research. New ideas in Psychology, 46, 1–7.

18 Brundind, E. & Gustafsson, V. (2013). Entrepreneurs' decision making under different levels of uncertainty: the role of emotions. International Journal of Entrepreneural Behaviour & Research, 19(6), 568–591.

19 George, J., M. & Dane, E. (2016). Affect, Emotion and Decision Making. Organizational Behavior and Human decision Processes, 136, 47–55.

20 Kligyte, V., Connely, S., Thiel, C. & Devenport, D. L. (2013). The influence of Anger, Fear, and Emotion Regulation on Ethical Decision Making. Human Perforcmance, 26, 297–326.

21 Lerner, J. S., Li, Y., Valdesolo, P. & Kassam, K. S. (2015). Emotion and Decision Making. Annual Review of Psychology, 66, 799–823.