KAKO KONTROLIRATI  (NEGATIVNA) ČUSTVA V STRESNIH SITUACIJAH NA DELOVNEM MESTU?

ŽIGA BOŽIČ ŽAGAR, mag. posl. ved., strokovnjak za koncepte čustvene inteligentnosti in odločanja v vrhunskem športu in svetovanju za vodenje in  PROF. DR. SANDRA PENGER, izredna profesorica za področje managementa in organizacije na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, Katedri za management in organizacijo.

Facebook
LinkedIn

Od Descarta do Humea in naprej so bila čustva obravnavana kot sinonim za iracionalnost. Strast in razum sta bila nasprotna. Čustva so bila kaotična, nezrela in nenavadna. Zelo pogosto so bila odmaknjena od razuma in razmišljanja, ker je veljalo splošno prepričanje, da čustva vplivajo na racionalen proces. To je bilo vidno predvsem pri odločanju na področju Kitajske, kjer so bila čustva ločena od ustreznega obnašanja, kar je veljalo zlasti v komercialnih okoljih. Ponovno razmišljanje o potencialni racionalnosti čustev je v zadnjih letih postalo vse pogostejše in je stopalo vedno bolj v ospredje, delno tudi kot odziv na izboljšano razumevanje čustev v človeški inteligenci in pri odločanju.1 Čustva so kompleksni odzivi na zunanje vplive, ki se zaznajo v umu in telesu ter so lahko negativne ali pozitivne narave.2

Kot je že Darwin napisal leta 1872, imajo ljudje čustva, ker so ta izjemnega pomena za preživetje, kot takšna pa so tudi pomemben del človeške prilagodljivosti. Čustva so prilagodljiva, funkcionalna in služijo ljudem za identifikacijo pomembnih informacij ter organizacijo kognitivnih dejavnosti in za nadaljnje obnašanje. Kot takšna igrajo čustva pomembno vlogo v racionalnem procesu odločanja. Kar se tiče racionalnosti z ustvarjanjem občutkov v zvezi z morebitnimi izgubami, čustva postanejo nujno funkcionalna komponenta čutenja v negotovem svetu. Čustva so namenjena tudi izražanju globokih želja in motivacije s strani ljudi, ki sprejemajo odločitve. To je v nasprotju z neracionalnostjo, karete namen je večanje ali zmanjšanje stopnje tveganja in negotovosti, ki izvira iz predhodnega razpoloženja ali izkušenj iz preteklosti.1

V športni psihologiji vedno bolj posvečajo pozornost povezavi med rezultati in čustvi. Ugotovljeno je, da uspeh pri športu ni odvisen le od človeške fizične pripravljenosti, saj