V delovno okolje sprejemamo vedno nove generacije. To se je in se bo dogajalo. Pri tem smo pogostokrat negotovi, ker ne vemo, ne poznamo ali se nismo pripravljeni pozanimati o generaciji, ki prihaja. Pa se generacija od generacije res tako razlikuje? Ali gre le za prepričanja, predsodke in stereoptipe? Ali je vse skupaj le mit? V Sloveniji smo generacijo, rojeno med leti 1980 in 2000, poimenovali generacija Y in iz tega izpeljali še dve sopomenki – »ipsilonarji« in »neksterji«, ker gre za generacijo, ki je nasledila predhodno generacijo X. V angleško govorečih deželah jih imenujejo »millennials«, ker je za to generacijo najbolj značilen prehod v novo stoletje, na prehodu v novo tisočletje so postali aktivni, zaposljivi. Nekateri pa jih imenujejo celo kar generacijo »look at me« (prevod: poglej me) – po njihovem izrazito samozavestnem in samozadostnem načinu obnašanja …

V zadnjih letih je na trg delovne sile začela vstopati nova generacija, imenovana generacija Y oz. generacija milenijcev, ki bo do leta 2025 predstavljala 75% globalne delovne sile1. Organizacije so kmalu začele prepoznavati, da imajo vodje (ki navadno pripadajo drugim, starejšim generacijam) težave z vodenjem njihovih »mladih ljudi«.2 Kako torej voditi milenijce, da bodo njihove prednosti postale koristi za organizacijo, da bodo na delovnem mestu zadovoljni in bodo učinkovito opravljali delo?