Kot pomemben mehanizem med visokimi delovnimi zahtevami in subjektivnim blagostanjem se je v zadnjih letih pokazala sposobnost psihološkega okrevanja po obremenitvah delovnega dneva. Pretekle raziskave so namreč pokazale, da izkušnje okrevanja v prostem času izboljšajo posameznikovo subjektivno blagostanje in zmanjšajo simptome izgorelosti. Kakšna pa je situacija v Sloveniji?

V zadnjih letih je na področju raziskovanja posledic delovnega stresa veliko pozornost pridobilo okrevanje po delovnem dnevu1. Pri tem je treba ločevati med okrevanjem kot procesom in okrevanjem kot izidom. Okrevanje kot proces se nanaša na dejavnosti in izkušnje, ki vplivajo na zmanjšanje preobremenjenosti, medtem ko se okrevanje kot izid nanaša na posameznikovo psihološko ali fizično stanje, ki je doseženo po obdobju okrevanja (npr. ob koncu delovnega odmora ali pred odhodom na delo). Okrevanje kot izid se je v preteklih raziskavah pokazalo kot pomemben napovednik izkušenj in vedenja posameznikov v službi. Jutranja stopnja okrevanosti je namreč pozitivno povezana z delovno vključenostjo2, z delovno učinkovitostjo, proaktivnostjo in vedenjem v korist organizacije3,4, medtem ko je jutranja izčrpanost (tj. nizka raven okrevanosti zjutraj) z delovno vključenostjo povezana negativno5.