Veliko raziskav je bilo že opravljenih o tem, kakšno vodenje je uspešno. Zgodnje študije o vodenju so bile naravnane na odkrivanje osebnostnih lastnosti vodje, nadaljnje prizadevanje pa je preučevanje razširilo še na telesne in socialne ter delovne značilnosti.

V zadnjih nekaj letih pa spoznanja v nevroznanosti nakazujejo, da smo na vodenje v nekaterih pogledih gledali omejeno in da je razumevanje vodenja še vedno pomanjkljivo.

Vodenje

Kaj je vodenje in kaj naredi dobrega vodjo, sta vprašanji, na kateri še dandanes nimamo enotnega odgovora. Vodenje je sicer eden izmed najbolj opazovanih družbenih konceptov na Zemlji, pa vendarle še vedno pomanjkljivo razumljeno.2 Strokovnjaki so si enotni v razumevanju, da vodenje ni natančna znanost. Niti ni čista umetnost. Tudi ne zbira posameznih misli, občutij ali dejanj. Vodenje je odnos. In kot vsak odnos po teoriji klasične psihologije, je odnos simultano sestavljen iz misli, občutij in dejanj, ki so v seštevku večji kot posamezni deli.14

Glavni namen nevrovodenja je dvig ravni posameznikovega mišljenja na vseh ravneh in poglabljanje obstoječega znanja.

Znanstvene študije, ki raziskujejo vodenje, kategorizirajo štiri glavne pristope k vodenju oziroma stile vodenja: (1) avtokratsko – usmerjevalni, (2) motivacijsko – participativni, (3) transformacijski in (4) adaptivno – situacijski.15

Kljub obsežnemu akumuliranemu znanju o vodenju, ki so ga formulirale različne znanstvene discipline, vodenje še vedno ni dovolj zanesljivo definirano, da bi bila razlaga splošno sprejeta. Zakaj? Ker vodenje ni statičen fenomen – je dinamično in nenehno se razvijajoče.5 Tako lahko v razvoju vodenja opazimo tudi evolucijski vzorec. Na naslednji osnovi se je razvila relativno nova perspektiva o vodenju – evolucijska teorija vodenja, ki zasleduje Darwinovo logiko in uporablja različne pristope v raziskovanju vodenja kot rezultat fiziološkega, nevrološkega in psihološkega procesa pod vplivom nenehne biološke evolucije.17

Prizadevanja po oblikovanju celovitega in večdimenzionalnega modela vodenja usmerjajo raziskovalce k iskanju novih načinov, ki bi omogočili bolj jasen vpogled v delovanje, zmogljivosti in vedenje posameznika. Če je bil nekoč poudarek v razumevanju vodenja predvsem na psihologiji, je danes vse bolj opaziti obrat k nevroznanosti, ki ponuja prepričljiv in morda enega izmed najbolj celovitih odgovorov na zgoraj zastavljeni vprašanji; kaj je vodenje in kaj naredi dobrega vodjo.4

Sodobna nevroznanost

Živimo v času hitrega tehnološkega napredka in vse hitrejših ter kompleksnejših sprememb v okolju in družbi. V času, kjer je samo v zadnjih nekaj letih prišlo do skoraj več odkritij in dognanj, kot v celotnem 20. stoletju. Predvsem hiter tehnološki napredek je bistveno prispeval in vodil k razvoju znanstvenih ved, ki so bile ravno zaradi manka tehnološkega napredka v zaostanku. Ena takšnih disciplin je nedvomno tudi nevroznanost – znanost o možganih in o živčnem sistemu.1