Delodajalci danes pri zaposlovanju mladih, ki prvič vstopajo na trg dela, ne upoštevajo le šolskega uspeha, ampak tudi druge, manj merljive, lastnosti. Z naraščanjem števila ljudi z visokošolsko izobrazbo ta sama po sebi ne zagotavlja več dela po opravljenem šolanju, s čimer se krepi pomen raznovrstnosti.

Zaposlenost med mladimi s terciarno stopnjo izobrazbe (to je univerzitetno ali visokošolsko izobrazbo) je bila leta 2007 v Sloveniji 90 %, kar je bilo nad povprečjem OECD držav, v letu 2017 pa je ta znašala 84 %, kar tudi v obdobju po krizi nakazuje padajoča težnja.6 Izkušnje, ki jih posamezniki pridobijo poleg akademskega znanja, postajajo tako vedno bolj pomembne.

Ena izmed najbolj učinkovitih metod pridobivanja praktičnih izkušenj je skozi pripravništvo. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika najdemo pripravništvo definirano kot delo v organiziranem delovnem procesu, ki posamezniku omogoči usposabljanje za samostojno opravljanje poklica.

Mladim, ki se prvič podajajo na trg dela, iskanje prve zaposlitve predstavlja velik izziv, zato je pripravništvo odličen način za dosego mehkega prehoda med akademskim izobraževanjem in prvo dolgoročno zaposlitvijo. Področje dela je večinoma povezano s posameznikovo študijsko usmeritvijo. Študenti na ta način pridobijo neprecenljive praktične izkušnje, ki jih v šolskih klopeh ne dobijo, hkrati pa (če opravljajo plačano pripravništvo) pripravništvo predstavlja pomemben vir prihodka študentom.

V Sloveniji pripravništvo v največji meri ureja zakon o delovnih razmerjih. Ta v 120. členu določa, da je pripravnik tisti, ki prvič začne opravljati delo, ki je ustrezno njegovi vrsti strokovne izobrazbe, z namenom, da se usposobi za samostojno opravljanje dela v delovnem razmerju. Pripravništvo lahko traja do enega leta, razen če zakon ne določa drugače in ga lahko podaljšajo, če pripravnik dela s krajšim delovnim časom od polnega. Na koncu pripravništva pa mora pripravnik opraviti izpit, kjer pokaže svoja pridobljena znanja.13