KAKŠEN SVET DELA USTVARJAMO ZA PRIHODNJE GENERACIJE

Dr. Katarina Kresal Šoltes, raziskovalka in namestnica direktorja Inštituta za delo pri Pravni fakulteti v Ljubljani

Facebook
Twitter
Google Plus
LinkedIn

Po podatkih Statističnega urada v Sloveniji še vedno velika večina delovno aktivnih prebivalcev delo opravlja v rednem delovnem razmerju, vendar pa nestandardne oblike dela naraščajo.

Vir: Unsplash

Po podatkih Statističnega urada v Sloveniji še vedno velika večina delovno aktivnih prebivalcev delo opravlja v rednem delovnem razmerju1, vendar pa nestandardne oblike dela naraščajo, delež agencijskih delavcev je na primer v zadnjem desetletju skoraj za 5-krat večji in znaša 1,25 % delovno aktivnih2, rast zaposlenosti v letih 2014  2015 pa je odraz predvsem rasti agencijskega dela (70 %–80 % celotne rasti zaposlenih odpade na račun rasti agencijskega dela). Čeprav je delež agencijskih delavcev glede na vse delovno aktivne prebivalce sorazmerno nizek, pa je pomemben trend naraščanja. Razvoj zakonske regulacije te nestandardne oblike dela bi bil lahko model tudi za druge nestandardne oblike dela. Delovnopravni položaj agencijskega delavca in razdelitev obveznosti med agencijo in podjetjem uporabnikom določa splošno načelo enake obravnave, v skladu s katerim morajo biti delovni pogoji in pogoji zaposlitve v času napotitve delavcev v podjetju uporabniku vsaj takšni, kot bi bili pogoji, ki bi veljali, če bi jih to podjetje zaposlilo neposredno na istem delovnem mestu3. Načelo enake obravnave delavcev določa pravo EU, razen za agencijske delavce (Direktiva 2008/104/ES), tudi za delavce v zaposlitvah s krajšim delovnim časom (Direktiva Sveta 97/81/ES) in za določen čas (Direktiva Sveta 1999/70/ES), slovenska delovna zakonodaja pa to splošno načelo dosledno implementira. Takšno zakonodajno prakso bi kazalo nadaljevati tudi v drugih primerih, ko bi se evropski ali nacionalni zakonodajalec odločil legalizirati kakšno novo nestandardno obliko dela.