KDAJ LAHKO EKIPA SPREJME POLNO ODGOVORNOST?

Jana COLNAR, GROW ADRIATIK

Facebook
Twitter
LinkedIn

Kot vsako leto smo pripravljali poslovni dogodek za stranke. Vodja me nekaj mesecev prej pokliče na sestanek, mi poda natančna navodila, kako in kaj je potrebno pripraviti glede vseh pogledov priprave na dogodek. Po dogodku se spet srečava na sestanku. Pove mi izboljšave za naslednjič. Vpraša me tudi zakaj je bilo tako malo udeležencev. Molčim. Vse sem naredila natančno po zapisanih navodilih. Kdo je  odgovoren za končni rezultat tega dogodka?

Danes, v časih ko vlada vrednota »več, večje, hitreje«, za doseganje ciljev vsako podjetje potrebuje motivirano in odgovorno ekipo. Poglejmo si, kako kot vodje lahko vplivamo, da naše ekipe sprejmejo polno odgovornost.

Zakaj vodja postane vodja?

Vodja velikokrat postanemo zaradi strokovnih kompetenc in rezultatov, ki smo jih dosegli na določenem področju. Imamo širok spekter znanja in veščin, ki jih ekipa potrebuje za doseganje ciljev in zato napredujemo na čelo ekipe. Seveda je strokovnost vodje pomembna pri vzpostavljanju pozitivnih odnosov med vodjo in ostalimi kolegi. Poglejmo pa si tudi past, v katero nas lahko potegne ravno naša strokovnost.

Ko predlog postane navodilo

Večkrat nas člani ekipe, tudi tisti z veliko izkušnjami, vprašajo, kako naj izvedejo določeno nalogo. In mi kot dober vodja z veseljem delimo svoj predlog.

Lahko se tudi zgodi, da k nam pride mladi nadobudni član ekipe z veliko dobrimi idejami. Predstavi nam svojo idejo. In mi rečemo: »Dobra ideja, ampak naredi pa še to in to.«.

V obeh primerih povemo, kako bi mi to izvedli in v obeh primerih je pomembno tudi zavedanje, da so večkrat predlogi s strani vodje slišani kot navodila. Oseba, ki sliši naš predlog, ga bo najverjetneje uporabila. Razlog za to je preprost. Če je predlog naš, potem je tudi odgovornost naša.

Kadarkoli vodja predlaga svojo idejo, lahko računa, da bo kvaliteta izvedbe boljša za 10 %, motivacija za izvedeno in prevzemanje odgovornosti pa bosta padla za 50 % (Marshall Goldsmith).

Torej, kadarkoli v vlogi vodje želimo prispevati k izboljšanju idej, preden želimo podati lastne predloge in navodila, se vprašajmo : »Kakšno odgovornost si želim, da oseba sprejme. In kaj to pomeni zame?«

Naša pot ni nujno najboljša pot. Tudi če je najboljša ne pomeni, da jo bodo drugi z navdušenjem izvedli.

Namesto navodil, vključevanje in sprejemanje predlogov

Kdor se odloči, sprejme odgovornost. Kadar torej želimo, da ljudje sprejemajo odgovornost, jih vključimo v postavitev ciljev ter jim prepustimo, da najdejo svojo pot izvedbe. Vprašajmo jih »Kaj predlagate?«. Naj to vprašanje ne bo manipulacija, da bo rezultat tak, kot si ga mi želimo. »Kaj predlagaš?« naj bo vprašanje, ki resnično pomeni »Kaj TI predlagaš?« Če se le da, sprejmimo predlog točno tak, kot pride s strani druge osebe. Le tako bosta zavzetost in odgovornost popolni. Ne pozabimo, da vedno, ko prispevamo svoj predlog, odgovornost prevzamemo mi. V primeru, da vidimo določene izzive v podanem predlogu, raje vprašajmo osebo, kje vidi prednosti in izzive predloga, namesto da podamo lastno sodbo.

Naša pot ni nujno najboljša pot. Tudi če je najboljša, ne pomeni, da jo bodo drugi z navdušenjem izvedli.

Zaupanje in pozitivna kontrola

Ko postavimo vprašanje »Kaj predlagaš?«, sprejmemo tudi tveganje, da naloga ne bo izvedena tako kot smo si mi zamislili. Da pa zagotovimo kvalitetno izvedbo, vnaprej določimo točke nadzora z osebo, ki je odgovorna za izvedbo. Naj bo nadzor namenjen pohvali ter pomoči. Zaupajmo svojim sodelavcem. V primeru, da menimo da sodelavec naloge ne bo izvedel po pričakovanjih, se vprašajmo, katere veščine in znanje oseba še potrebuje in ji zagotovimo razvoj. Le kompetentni sodelavci bodo zmogli kvalitetno izvajati naloge. Le kompetentni sodelavci bodo lahko našli svojo pot za izvedbo določene naloge. Le takim sodelavcem lahko postavimo vprašanje »Kaj predlagaš?«, s tem pa jih vključimo v razvoj ciljev in v pot za doseganje ciljev. In le tako bodo lahko sprejeli polno odgovornost.