Kakorkoli obračamo, na koncu pridemo do zaključka, da delovno razmerje v končni fazi predstavlja pravno urejeno razmerje med ljudmi oziroma postavlja pravila našega medsebojnega odnosa in odnosa do dela v delovnem procesu. Ker pa se ljudje spreminjamo, se spreminjajo tudi medsebojni odnosi. Tako v praksi nemalokrat pride do situacije, ko (najmanj) ena od strank ne spoštuje več pravil medsebojnega dogovora oziroma pogodbe o zaposlitvi.

V takšnih primerih se vedno postavi vprašanje, kako naprej. Načeloma gledano je v takšnih primerih delavec v boljšem položaju, saj načeloma delovno razmerje lahko prekine, ne da bi bil dolžan navajati in utemeljevati razloge, ki so ga k takšni odločitvi pripeljali. Delavec je odpoved pogodbe o zaposlitvi dolžan obrazložiti in utemeljiti le izjemoma, v primeru, kadar podaja odpoved pogodbe o zaposlitvi brez odpovednega roka. Bistveno drugačna pa je situacija, kadar odpoved pogodbe o zaposlitvi podaja delodajalec. Kadar odpoved pogodbe o zaposlitvi podaja delodajalec, je zavezan tako k procesnim kot tudi materialno pravnim zakonskim določbam. Odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca bo zakonita, če bo upošteval vse določbe postopka in če bo odpoved pogodbe o zaposlitvi podal v mejah v zakonu taksativno naštetih razlogov. Vse navedeno, ne glede na to, ali bo pogodbo o zaposlitvi odpovedoval z odpovednim rokom ali ne.