Naroči se
 person
Naroči se
Družba

Ko telo poskuša nagovoriti zavest

Čas branja 17 min

»Kdor ima čute in razum, naj doživlja, raziskuje, upošteva in spoštuje – njegovo veličanstvo telo,« pravim sam. Zadnje čase se v svoji klinični praksi ne sprašujem več samo, kako človeku, ki je prišel po pomoč, odvzeti bolečino oziroma zmanjšati njegove simptome, temveč predvsem, kaj telo sporoča preko specifične motnje, kaj naj bi oba, pacient in jaz sam kot zdravnik, dojela.

Že zelo dolgo namreč verjamem, da različne motnje, bolezni in vsakovrstne težave niso naključne. Da so samo posledica misli, predstav, strategij in vedenj v življenju posameznika, ki ne ustrezajo več. So kot rdeča lučka na armaturni plošči, ki utripa in opozarja, da ni vse tako, kakor bi lahko bilo oziroma bi moralo biti. In alarm, ki se oglasi, kadar se človek preveč oddalji od svoje lastne poti. Najpogosteje raznoliki simptomi obiščejo tiste občutljive, bistre in sposobne, ki so navajeni poskrbeti za druge in izpolnjujejo pričakovanja sveta, ne upoštevajo pa svojega srca. So domena tistih, ki ne živijo v skladu s svojimi sposobnostmi in potrebami. Simptomi, motnje in bolečine vseh vrst so zame torej samo ljubeče vabilo modrosti celotnega bitja, naj se človek ustavi, dvigne glavo in se orientira, kje je in kam gre, ter na novo, v skladu z vso resnico sedanjosti, načrtuje in se odpravi po poti sebi naproti. Predstavlja torej drugo stran tiste iste ljubezni, o kateri toliko govorimo in po njej hrepenimo, samo da je ta ljubezen, ki prihaja skozi bolečino, namenjena le nam samim.

Modrost telesa, energija duše in navodila zavesti

Na tem mestu si jemljem pravico, da vam na kratko razložim svoje osebno sedanje razumevanje modrosti telesa, ki me z leti vedno bolj navdušuje in k ponižnosti usmerja mojo omejeno pamet.

E = mc² je zame največja in najlepša formula, kar jih poznam. Einstein je z njo namreč odprl prostor novi kvantni znanosti, nas pa odrešil Descartesovega dualizma in nas spomnil na začetek. Vse je energija. Izvorne frekvence so sicer tako visoke, da so za naša čutila in instrumente nedostopne, vendar z znižanjem frekvence energija postaja gostejša. In ko se dovolj zgosti ter postane nekako fluidna, jo lahko občutimo tudi ljudje ali jo zaznavamo z instrumenti. Energije še nižjih frekvenc se materializirajo in jih z našimi čutili zaznavamo kot trdno snov. Delo znanstvenikov v zadnjih osemdesetih letih in številne duhovne tradicije pa so si enotni, da je zavest tisti reducirajoči dejavnik, ki zmanjšuje frekvenco energij in je na koncu odgovoren tudi za materializacijo subatomskih delcev oziroma fluidnih energij.

Najpogosteje raznoliki simptomi obiščejo tiste občutljive, bistre in sposobne, ki so navajeni poskrbeti za druge in izpolnjujejo pričakovanja sveta, ne upoštevajo pa svojega srca.

Potemtakem je tudi naše telo zgoščena energija, v kateri so kemične reakcije, celični organeli, celice, organi in organski sistemi le materializirani korelat višjih izvornih frekvenc. Vibracij duše? Morda. In morda je prav duša tista visokofrekvenčna energijska struktura, informacijsko-duhovna podstat, ki oblikuje telo in ga ves čas ljubeče prežema ter skrbi zanj, da življenje v njem ne zamre. Če je tako, potem pomirjen in spravljen s svojo nečimrnostjo spoštljivo sprejemam telo in njegovo modrost. In vedno bolj sem prepričan, da bi človeško telo delovalo povsem uglašeno, če bi zmoglo slediti le dušnim ravnem. Vendar tu je še naša zavest. Prav tako energijska struktura višje frekvence, ki tudi sprejema izvorne najvišje vibracije duše. In sveta. In za razliko od voda, gora, trav in dreves ima človek svobodno voljo, s katero po svoji najboljši presoji odloča, kdaj, s kom, kam in kako. Presoja v skladu s svojimi izkušnjami, željami in potrebami, hrepenenji, spomini, ranami in strahovi. Vse prepogosto se torej odloča v skladu s pričakovanji sveta in normami, ki jih definirajo drugi.


Več v kategoriji Družba

Več člankov iz te kategorije
Družba

Ko telo poskuša nagovoriti zavest

Čas branja 17 min

»Kdor ima čute in razum, naj doživlja, raziskuje, upošteva in spoštuje – njegovo veličanstvo telo,« pravim sam. Zadnje čase se v svoji klinični praksi ne sprašujem več samo, kako človeku, ki je prišel po pomoč, odvzeti bolečino oziroma zmanjšati njegove simptome, temveč predvsem, kaj telo sporoča preko specifične motnje, kaj naj bi oba, pacient in jaz sam kot zdravnik, dojela.

Že zelo dolgo namreč verjamem, da različne motnje, bolezni in vsakovrstne težave niso naključne. Da so samo posledica misli, predstav, strategij in vedenj v življenju posameznika, ki ne ustrezajo več. So kot rdeča lučka na armaturni plošči, ki utripa in opozarja, da ni vse tako, kakor bi lahko bilo oziroma bi moralo biti. In alarm, ki se oglasi, kadar se človek preveč oddalji od svoje lastne poti. Najpogosteje raznoliki simptomi obiščejo tiste občutljive, bistre in sposobne, ki so navajeni poskrbeti za druge in izpolnjujejo pričakovanja sveta, ne upoštevajo pa svojega srca. So domena tistih, ki ne živijo v skladu s svojimi sposobnostmi in potrebami. Simptomi, motnje in bolečine vseh vrst so zame torej samo ljubeče vabilo modrosti celotnega bitja, naj se človek ustavi, dvigne glavo in se orientira, kje je in kam gre, ter na novo, v skladu z vso resnico sedanjosti, načrtuje in se odpravi po poti sebi naproti. Predstavlja torej drugo stran tiste iste ljubezni, o kateri toliko govorimo in po njej hrepenimo, samo da je ta ljubezen, ki prihaja skozi bolečino, namenjena le nam samim.

Modrost telesa, energija duše in navodila zavesti

Na tem mestu si jemljem pravico, da vam na kratko razložim svoje osebno sedanje razumevanje modrosti telesa, ki me z leti vedno bolj navdušuje in k ponižnosti usmerja mojo omejeno pamet.

E = mc2 je zame največja in najlepša formula, kar jih poznam. Einstein je z njo namreč odprl prostor novi kvantni znanosti, nas pa odrešil Descartesovega dualizma in nas spomnil na začetek. Vse je energija. Izvorne frekvence so sicer tako visoke, da so za naša čutila in instrumente nedostopne, vendar z znižanjem frekvence energija postaja gostejša. In ko se dovolj zgosti ter postane nekako fluidna, jo lahko občutimo tudi ljudje ali jo zaznavamo z instrumenti. Energije še nižjih frekvenc se materializirajo in jih z našimi čutili zaznavamo kot trdno snov. Delo znanstvenikov v zadnjih osemdesetih letih in številne duhovne tradicije pa so si enotni, da je zavest tisti reducirajoči dejavnik, ki zmanjšuje frekvenco energij in je na koncu odgovoren tudi za materializacijo subatomskih delcev oziroma fluidnih energij.

Potemtakem je tudi naše telo zgoščena energija, v kateri so kemične reakcije, celični organeli, celice, organi in organski sistemi le materializirani korelat višjih izvornih frekvenc. Vibracij duše? Morda. In morda je prav duša tista visokofrekvenčna energijska struktura, informacijsko-duhovna podstat, ki oblikuje telo in ga ves čas ljubeče prežema ter skrbi zanj, da življenje v njem ne zamre. Če je tako, potem pomirjen in spravljen s svojo nečimrnostjo spoštljivo sprejemam telo in njegovo modrost. In vedno bolj sem prepričan, da bi človeško telo delovalo povsem uglašeno, če bi zmoglo slediti le dušnim ravnem. Vendar tu je še naša zavest. Prav tako energijska struktura višje frekvence, ki tudi sprejema izvorne najvišje vibracije duše. In sveta. In za razliko od voda, gora, trav in dreves ima človek svobodno voljo, s katero po svoji najboljši presoji odloča, kdaj, s kom, kam in kako. Presoja v skladu s svojimi izkušnjami, željami in potrebami, hrepenenji, spomini, ranami in strahovi. Vse prepogosto se torej odloča v skladu s pričakovanji sveta in normami, ki jih definirajo drugi.

In kadar iz zavesti predolgo prihajajo navodila, ki so v nasprotju z »dušnim programom«, kadar človek razmišlja, doživlja in deluje drugače kot v skladu s tem, kakršen sam zares je, zboli. Manifestira simptome. Kakor da preko motenj telesa duša poskuša nagovoriti od sveta zaslepljeno zavest, ki pa v večini primerov žal ne razume in ne prepozna ljubečih vabil bolečine.

V nadaljevanju sledita opisa dveh kliničnih primerov, ki po mojem mnenju pričata o neskončni modrosti telesa in želji informacijsko duhovne ravni – duše, da nagovori človeško zavest.

Prvi klinični primer


Številka:

Več v kategoriji Družba

Več člankov iz te kategorije