Psihologija

Ko telo poskuša nagovoriti zavest

Čas branja 17 min

»Kdor ima čute in razum, naj doživlja, raziskuje, upošteva in spoštuje – njegovo veličanstvo telo,« pravim sam. Zadnje čase se v svoji klinični praksi ne sprašujem več samo, kako človeku, ki je prišel po pomoč, odvzeti bolečino oziroma zmanjšati njegove simptome, temveč predvsem, kaj telo sporoča preko specifične motnje, kaj naj bi oba, pacient in jaz sam kot zdravnik, dojela.

Že zelo dolgo namreč verjamem, da različne motnje, bolezni in vsakovrstne težave niso naključne. Da so samo posledica misli, predstav, strategij in vedenj v življenju posameznika, ki ne ustrezajo več. So kot rdeča lučka na armaturni plošči, ki utripa in opozarja, da ni vse tako, kakor bi lahko bilo oziroma bi moralo biti. In alarm, ki se oglasi, kadar se človek preveč oddalji od svoje lastne poti. Najpogosteje raznoliki simptomi obiščejo tiste občutljive, bistre in sposobne, ki so navajeni poskrbeti za druge in izpolnjujejo pričakovanja sveta, ne upoštevajo pa svojega srca. So domena tistih, ki ne živijo v skladu s svojimi sposobnostmi in potrebami. Simptomi, motnje in bolečine vseh vrst so zame torej samo ljubeče vabilo modrosti celotnega bitja, naj se človek ustavi, dvigne glavo in se orientira, kje je in kam gre, ter na novo, v skladu z vso resnico sedanjosti, načrtuje in se odpravi po poti sebi naproti. Predstavlja torej drugo stran tiste iste ljubezni, o kateri toliko govorimo in po njej hrepenimo, samo da je ta ljubezen, ki prihaja skozi bolečino, namenjena le nam samim.


Številka:

Več v kategoriji Psihologija

Več člankov iz te kategorije