Tehnološke novosti naj bi res krepile komunikacijsko pretočnost med zaposlenimi pa vendarle vidimo, da to ni tako. Praksa namreč kaže, da organizacije nimajo težav, ker ne bi znale ustvarjati oz. implementirati novih tehnologij, ampak ker načinu komunikacije posvečajo premalo pozornosti. To pa nas ponovno pripelje na začetek – do človeka.

Komuniciranje je pogoj za obstoj vsakršne enote, ne glede na to, ali gre za skupino, oddelek ali organizacijo. Je dvosmeren proces, ki optimalno deluje takrat, ko določeno sporočilo doseže cilj, zatem pa so tudi povratne informacije prejete v ustrezni »embalaži«.

Komunikacijski trendi v organizacijah

Informacije so vedno večja moč organizacij, ki svoj namen in cilje pretežno dosegajo z ustrezno izmenjavo med pošiljatelji in prejemniki. Dejstvo je, da je človek v komunikacijskem okolju sočasno vir in prejemnik informacij.1 Učinkovita komunikacija pozitivno vpliva tudi na timsko delo, in sicer izboljšuje storilnost, povečuje uspešnost reševanja problemov, spodbuja inovativnost pri postopkih dela, krepi pozitivne odnose pri delu in veča osebno zadovoljstvo članov.2

Digitalizacija je močno spremenila način dela, saj iz procesov odstranjuje človeka. Ker posameznik ostaja le še »nadzornik« avtomatiziranih sistemov, se je v organizacijskem okolju bistveno spremenila oblika komunikacije. IKT sistem namreč predstavlja svojevrstno infrastrukturo, ki omogoča hitro in večsmerno izmenjavo informacij, temelječo predvsem na elektronskem mediju. Poleg tega, da je tehnologija prispevala k hitrejšemu prenosu informacij, ustvarja tudi veliko priložnosti za nastanek šumov. Ni neobičajno, da npr. sodelavcu za sosednjo mizo raje prepošljemo nekaj elektronskih poštnih sporočil, čeprav bi bilo učinkoviteje preprosto stopiti do njega. Zgodi se, da nekdo popolnoma drugače razume naše sporočilo, ker smo namesto pike stavek končali z vprašajem ali pa sporočilo na Skypu zaključili z »napačnim« emotikonom. Zaradi vse pogostejše uporabe elektronskih orodij (npr. Workplace, Trello, Slack ipd.) ne občutimo le višjih stroškov ali izgube nadzora, temveč so posledice čezmerne uporabe komunikacijske tehnologije predvsem v odsotnosti neverbalne komunikacije, pomanjkanju osebnega stika in odmiku od pristnih medosebnih odnosov. Če bi bila informacija edini dejavnik, bi bila komunikacija vedno in povsod ustrezna, vsi medosebni odnosi harmonični, talenti posameznikov optimalno izkoriščeni, vse organizacije pa približno enako uspešne. Izkušnje pa kažejo, da številne posameznike sodobni način komuniciranja celo obremenjuje in jim povzroča resne težave. Ne dotika se namreč človeka. Procesi brez ljudi pa ne ustvarjajo nikakršne vrednosti.3