Leader ali direktor? Morda mi bo kdo očital, da me pri mojem delu vodijo predsodki, ki bi jih moral že zdavnaj preseči, vendar ko se usedem s potencialnim ustanoviteljem start-up podjetja, ki želi od nas investicijo, se moj pogled najprej ustavi na njegovi umestitvi v njegov team. Prva stvar, ki jo pogledam, bodisi na njegovi vizitki, ki pristane na mizi pred mano, bodisi v njegovem podpisu v elektronskem sporočilu, ali pa na prezentaciji, ki jo odvrti na steni pred mano, je njegov naziv.

Tako kot veljajo številna druga nepisana pravila o tem, kako obleka naredi človeka, ali pa če so vam bližje stereotipi o obnašanju voznikov določenih avtomobilskih znamk, tako tudi pozicioniranje samega sebe veliko pove o karakterju ustanovitelja mladega podjetja. Pa si poglejmo nekaj najbolj pogostih praks. Glede na to, da imam izkušnje predvsem s tehnološkimi podjetji, pri katerih je lestvica prioritet ustanovitelja pogosto povezana pretežno s produktnimi značilnostmi, medtem ko prodaja, finance in organizacija poberejo le malo slave, je tudi vodenje tovrstnih inženirskih podjetij pogosto … no, pač, inženirsko. 10100011001, če morda to lažje razumete. Nekaterim tovrstnim ustanoviteljem, ki so večino svojega dosedanjega življenja preživeli pred svetlečimi zasloni in ki jim je bila dosedaj najbolj zvesta sodelavka po imenu Java, je včasih težko dopovedati, da se podjetij ne vodi in usmerja na enak način kot kodo v programskem jeziku, ker ljudje pač na enak dražljaj vsakič odreagiramo drugače. Najpogostejši primer je tisti, pri katerem se zbere ekipa razvijalcev, ki pač želi narediti neki produkt, ustanovijo podjetje in niti ne tako redko neposredno pri notarju določijo, kdo bo direktor podjetja. V primerih, ko se ekipe zberejo nekoliko bolj interdisciplinarno, obstaja zelo visoka stopnja verjetnosti, da bo kot direktor določen posameznik, čigar profil je najbolj družboslovno obarvan od vseh ustanoviteljev. Dobro, direktor je pač določen na tak ali drugačen način, vendar je bistveno bolj pomembno, kako so ta podjetja vodena. V posameznih primerih je na predstavitvi ekipe eden izmed članov teama določen kot CEO. V današnjem start-up svetu je poimenovanje vseh drugih C-level, torej vodilnih pozicij postalo del kreativne predstavitve, vendar CEO oznaka pa vedno krasi enega od članov. V večini tehnoloških podjetij CEO vodi tudi prodajni del procesa, medtem ko njegov soustanovitelj, ki je bolj tehnološko usposobljen, prevzame titulo CTO. V investitorskem jeziku to pomeni, da tistega s CEO nazivom lahko vprašaš vse, vendar že vnaprej veš, kakšen bo njegov odgovor, ker namreč on ve, kaj mora odgovoriti, medtem ko če te zanima, kaj dejansko počne to podjetje, moraš to vprašati tistega s podpisom CTO. Pravkar opisana situacija velja za relativno demokratično vodena podjetja, kjer so vloge razdeljene na normalen način, pri čemer posamezniki ne potiskajo (namerno ali nenamerno) preostalih članov ekipe na nivo izpod sebe. Bistveno bolj me zaskrbi, ko pride k meni ekipa, kjer se celotna zgodba vrti okrog samo enega ustanovitelja, ki ima skoraj vedno naziv »direktor«. Skozi predstavitev projekta občasno tovrstni profili ljudi predstavijo produkt, svoje patente, tržni potencial, morda celo kakega konkurenta, redko pa ekipo. Človek dobi občutek, da je vse to, kar je predmet predstavitve, zraslo v glavi in na rokah enega samega človeka. Od takih projektov bežim. Pri tovrstnih karakterjih, tudi če pride do razvoja, ki rezultira v povečanem številu zaposlenih, obstajajo znatna tveganja, da bo gospod direktor še vedno on sam odločal o vsem. In ker so ustanovitelji, še posebej če so to tehnološki tipi ljudi, praviloma slabi komunikatorji z zaposlenimi, obstaja tveganje, da se bodo sčasoma pojavile težave z odnosih v podjetju, saj slednja ne bodo vodena na pravi način. Ne trdim, da so vsa podjetja, pri katerih se ustanovitelji in direktorji podpisujejo z »direktor«, slabo vodena, je pa dejstvo, da lahko v prvih nekaj minutah predstavitve ugotovimo, ali ustanovitelj /CEO/ direktor … sebe umešča kot prvega izmed zaslužnih za dosedaj opravljeno delo, ali za edinega zaslužnega za dosedanji razvoj podjetja. Pogosto ta njegova predstavitev odseva tudi njegov siceršnji odnos do zaposlenih in drugih soustanoviteljev. In čeprav sem mnenja, da večglavi zmaji niso ravno uspešni v poslovnem svetu, ter da mora imeti vsak start-up ali korporacija na vrhu enega človeka, ki ima končno besedo, so vseeno bistveno bolj uspešni sistemi, pri katerem so odgovornosti porazdeljene med več ljudi, ki so specializirani na svoja področja, kot so denimo tehnologija, prodaja, finance in podobno. Start-up podjetja so zelo dojemljiva za vse novotarije, ki se pojavljajo v današnjem času, enako pa velja tudi za moderne principe vodenja s pomočjo računalniških možganov. Govorimo o umetni inteligenci, seveda. Pravzaprav številni ustanovitelji v start-upih komaj čakajo, da bo umetna inteligenca dosegla operativno raven, ko bodo računalniki prevzeli točno ta področja vodenja, ki so njim trenutno najmanj pisana na kožo in se bodo lahko sami posvetili produktnemu razvoju, ki ga najbolj obvladajo. Kljub izredno hitremu razvoju računalniške pameti še vedno težko verjamem, da bo slednja v zelo kratkem obdobju dosegla stopnjo, ko ne bo več pomemben karakter posameznika kot vodje v tovrstnem podjetju. S tem bi namreč podjetja izgubila tisti DNK, kreira kulturo v podjetjih in ki omogoči nekaterim od njih, da odskočijo iz povprečja in se razvijejo v najbolj uspešne sisteme. Morda se to sliši arhaično, vendar je v najbolj občutljivih fazah razvoja podjetij, ko lahko že odhod enega od članov ekipe povzroči totalni kolaps, ali pa ko lahko napaka pri pozicioniranju enega produkta na trgu pomeni prodajni neuspeh in posledično propad podjetja, najpomembnejši prav stil vodenja podjetja. Enotnega recepta, kaj deluje, preprosto ni, saj je optimalen način vodenja povezan z veliko dejavniki znotraj in zunaj posameznega podjetja. Če pa že moram izbrati eno ključno misel za vse tovrstne vodje, je moj nasvet naslednji: bodite vodje in ne šefi. Razlika je ogromna, naj vam pri iskanju nje pomaga Google.

In čeprav sem mnenja, da večglavi zmaji niso ravno uspešni v poslovnem svetu, ter da mora imeti vsak start-up ali korporacija na vrhu enega človeka, ki ima končno besedo, so vseeno bistveno bolj uspešni sistemi, pri katerem so odgovornosti porazdeljene med več ljudi, ki so specializirani na svoja področja, kot so denimo tehnologija, prodaja, finance in podobno.