Ko se oseba zaposli, z vstopom v delovno okolje postane del skupnosti, v kateri vladajo določena pravila in norme. Nad njenimi dejavnostmi se začne izvajati nadzor, njeno delo je z namenom presojanja uspešnosti opazovano in ocenjevano, kar pa olajša danes široko uveljavljena digitalna tehnologija. Vendar je nenehen nadzor v nasprotju s človeško potrebo po ohranjanju lastne zasebnosti, kršenje zasebnosti pa celo niža posameznikovo delovno produktivnost.

V izogib takšnim kršitvam veljajo na delovnem mestu različna (ne)napisana pravila, ki bolj ali manj učinkovito ščitijo zasebnost zaposlenih. Kako pa lahko delodajalci poskrbijo za zasebnost svojih zaposlenih? In kako naj se izognejo nenamernim kršitvam te?

Opredelimo zasebnost

Najprej se vprašajte: Kaj pa meni predstavlja pojem »zasebnost«? Morda ste odgovorili z naštevanjem pridevnikov, kot so intimno, moje in osebno. Morda ste podali opis nečesa, kar je osebi lastno, česar ne želi deliti z drugimi, in/ali nekaj, s čimer sama prosto razpolaga. Tako so na zgornje vprašanje odgovorili študentke in študenti zaključnega letnika psihologije. Vse te trditve so si podobne, saj opredeljujejo zasebnost kot ločnico med sferama javnega in zasebnega. Zasebnost zato lahko razumemo kot osebni nadzor nad dostopom drugih do informacij o sebi.

Čeprav ima delodajalec pravico spremljati in skrbeti za svojo lastnino (kot so oprema, proizvodi, ugled), se pravica osebe do lastne zasebnosti na delovnem mestu z vstopom v delovno okolje ne razblini. Zasebnost na delovnem mestu predstavlja pravico zaposlenega do tajnosti informacij o sebi oziroma pravico, da zaposleni nadzira, kaj o sebi deli z drugimi in česa ne. Na to pravico opozarjajo tudi pravni predpisi.

Pomemben je premik od vprašanja »kdo zbira katere podatke« k vprašanju »kako so zbrani podatki uporabljeni«.

S tehnološkim napredkom v zadnjem desetletju se je razumevanje zasebnosti razširilo tudi na dovoljenje zaposlenega, do katere mere sme delodajalec uporabljati njegove osebne podatke, pridobljene s pomočjo digitalnih tehnologij, za vnaprej določene namene. Četudi se je potreba delodajalcev, da v času razvoja interneta in večje dostopnosti zaposlenih4 nenehno spremljajo in nadzirajo delo zaposlenih1, informacijski pooblaščenec Republike Slovenije opozarja, da delodajalec te pravice nima.

Upoštevanje zasebnosti zaposlenega je, nenazadnje, izkaz spoštovanja s strani delodajalca.

Pomembno je poudariti, da sta pri razumevanju zasebnosti pravica zaposlenega in potreba delodajalca v konfliktnem, a nujno povezanem odnosu; čeprav imajo delodajalci neodtujljivo pravico nadzirati, ali delo v njihovi organizaciji teče v začrtani smeri in se delovna sredstva uporabljajo v predviden namen, ima zaposleni pravico upravljati in nadzirati, katere informacije predaja svojemu delodajalcu in katerih (občutljivih) ne. Prav tovrstno zaupanje je osnovni gradnik odnosa med delodajalcem in zaposlenim, ki je nenadomestljiv napovednik produktivnosti in zadovoljstva zaposlenih. Upoštevanje zasebnosti zaposlenega je, nenazadnje, izkaz spoštovanja s strani delodajalca, da svojemu sodelavcu zaupa in mu prepušča dovoljšno mero samostojnosti, da se ta lahko na svojem delovnem mestu razvija. Kaj pa o zasebnosti in njenem kršenju povedo sodobne znanstvene raziskave?