Marta Kos Marko, moja prva šefica, vzor številnim in inspiracija vsem generacijam vodij. Večkrat poudarim, da je prva, kjerkoli se pojavi in karkoli pač počne v tistem trenutku. Nazadnje jo je nemška revija Diplomatisches Magazin izmed celotnega veleposlaniškega zbora v Nemčiji razglasila za veleposlanico leta 2016. Njena poslovna in življenjska pot je zelo raznolika, od športnice, novinarke, dopisnice, direktorice vladnega urada za komuniciranje, podpredsednice Gospodarske zbornice, pa vse do vodenja uspešnega podjetja, ki ponuja treninge. Danes je veleposlanica RS v Nemčiji.

Marta Kos Marko
Foto: Aaron Marko

Iskrene čestitke za tvojo čisto zadnjo nagrado oziroma priznanje, Marta. Je to, da si vedno prva, posledica tvoje športne kariere v mladosti, odraz tvojega karakterja ali osebnosti? (o. a: Marta je skoraj vsako leto zasedla prvo mesto med vsemi trenerji GKTI)

Najlepša hvala za čestitke, nagrada veleposlanica leta 2016 v Nemčiji mi res veliko pomeni.

Nikogar ni, ki bi z gajžlo stal za menoj in me preganjal, da moram zmagati. Drži pa, da med moje glavne motivatorje spadajo dobri odnosi s sodelavci, tekmovalnost in rezultati. Vse to pa je tesno povezano: če so odnosi v timu dobri, pogosto nastopi faza, ko se vprašamo: ali zmoremo tudi to in še več? In odgovor je: zmoremo. Tekmovalnost ne pomeni samo tekmovalnosti do drugih ljudi, timov, podjetij, organizacij, temveč tudi s samim seboj. Kako bi športniki dosegali dobre rezultate, če ne bi bili tekmovalni!

V času moje plavalne kariere, kar enajst napornih let je to bilo, nisem bila kakšen poseben talent. Sem pa pridno trenirala. Kolikokrat se danes spomnim teh let, še zlasti v povezavi z znanim pravilom 10 tisoč ur Billa Gatesa: kaj ti pomaga, če si največji talent, če ne delaš, treniraš, nisi priden. Šele potem lahko postaneš prebojnik.

Svoja veleposlaniška leta v Berlinu sem od samega začetka vzela zelo olimpijsko: imam samo štiri leta, sem si rekla, pokaži (si), kaj je možno iz tega narediti, druge priložnosti ne bo več.

Zagotovo pa je to tudi odraz mojega značaja. Ki je bojevniški v pozitivnem pomenu besede. Kaj imam v mislih? Tako v švicarski multinacionalki Gustav Käser kot na začetku diplomatske kariere so me številni podcenjevali. V prvem primeru sem bila na začetku »zgolj« žena Aarona Marka, ki v življenju še nikoli ničesar ni prodala (v GKTI morajo vsi trenerji tudi sami prodajati treninge), v drugem nekarierna diplomatka, ki so jo pomotoma poslali v Berlin.

V svoji karieri si počela marsikaj, vedno pa smo si te vsi zapomnili po tem, da si odlično vodila ljudi. Se človek rodi kot vodja ali meniš, da se tega lahko priuči?

Ne verjamem v to, da se vodja rodi. Tudi ne v to, da bi se lahko vsak človek tega priučil. Iz slona pač ne moremo narediti baletke. Po mojem gre za kombinacijo osebnostnih lastnosti, kompetenc in tudi primernega odnosa, angleško bi rekli – attitude. Imeti pravi odnos do sebe, do svojega dela, do ljudi, s katerimi delaš, to je najboljša osnova za biti dober vodja. Dolgo sem mislila, da je ta odnos v našem življenju neke vrste stalnica, da ga ne moremo spreminjati. Pa to ne drži. Še kako lahko spremenimo svoj attitude, če le bolj zavestno korakamo skozi življenje. Vse preveč stvari v življenju jemljemo kot dane in se ne sprašujemo, zakaj in čemu je tako. Zjutraj vstaneš z levo nogo in si slabe volje, pač slab dan. Ne drži. Zjutraj vstaneš z levo nogo, ker si morda slabo spal. A to še ni razlog, da bo cel dan slab in da kričiš na sodelavce.

Za vodjo je po moje najpomembnejše, da se ne jemlje preveč resno in da se stalno sprašuje, kaj lahko naredi, da bo šlo sodelavcem dobro. Ker če bo šlo dobro sodelavcem, bo, gledano na srednji in dolgi rok, šlo dobro tudi vodji in podjetju oziroma organizaciji.

Spominjam se daljnega leta 1997, ko si nastopila mesto direktorice vladnega urada za komuniciranje. Tvoje prve besede so bile: »Jaz sem vaša nova direktorica. Prosim, da me vikate.« Se morda sedaj, ko pogledaš nazaj, sramuješ svoje takratne izjave?

O, nekdo si je to zelo dobro zapomnil. Upam, da ne zaradi silnega šoka … Te moje izjave se ne sramujem, bi pa danes, po dvajsetih letih, razložila, zakaj sem to prosila. Takrat pa vem, da tega nisem naredila in to je bila moja napaka.

Po skoraj osmih letih življenja v Nemčiji sem se vrnila v domovino in šokirana sem bila, kako se vsi povprek tikajo, tudi nekateri ministri in novinarji. Presenečena sem tudi bila, da so me nekateri začeli tikati, ne da bi me vprašali, ali je to v redu, ali sem za to. Na Uradu za komuniciranje, UKOM-u, še vedno dela sodelavec, ki ga izjemno spoštujem … vsa leta sva ostala v stiku in še vedno se vikava.

No, kaj vse naredi dvajset let izkušenj: ko sem prišla za veleposlanico v Berlin, sem sodelavcem predlagala, da se tikamo. Pa niso želeli; tako se vikamo še danes, po skoraj štirih letih skupnega dela. In ni nič narobe. So mi sicer rekli, da jih lahko tikam, oni pa bodo mene še naprej vikali, a to pač ne gre.

Kmalu si imela za seboj celotno ekipo, ki je delala ubrano kot še nikoli. Čemu pripisuješ to dejstvo?