Našo pozornost je pritegnil gospod Milan Škrlj, 84-letni gospod, po poklicu farmacevt, vsestranski ljubitelj zgodovine, rodoslovja, umetnih jezikov in čebel. Gospod ima neverjetno življenjsko energijo in je lahko vsem nam vzor za vseživljenjsko učenje. Gospod Milan Škrlj je s svojimi izkušnjami in znanjem odličen zgled ter navdih številnim generacijam, s svojimi dosežki in zanimanji pa odličen recept za dolgo in kakovostno življenje tudi preko dobrega usklajevanja poklicnega in osebnega življenja.

Ključne kompetence za razvoj osebnosti zanj pomeni imeti zaupanje vase, gojiti iskren odnos do vseh ljudi, biti odkritosrčen in z dobrimi nameni. Vedno pa sprejemati nova znanja, ki se ves čas kar kopičijo okoli nas.

G. Milan Škrlj, prijazno pozdravljeni. Lahko na kratko predstavite svojo življenjsko zgodbo našim bralcem?

Moja zgodba, ki traja že 84 let, je prav pestra. Prvi razred odnosne šole sem obiskoval, ko je italijanski okupator zasedel naš del Slovenije, ki se je takrat imenovala Dravska banovina. V šolski čitanki smo morali sliko kralja Aleksandra prelepiti s sliko italijanskega kralja. Kmalu potem so vso našo družino internirali v koncentracijskem taborišču v Italiji, kjer smo ostali do kapitulacije Italije. Vrnili smo se na požgan dom, stanovali potem v eni sobi, skupaj s starimi starši pri sorodnikih in sosedih. Ko se je končala vojna, smo hišo obnovili. Po končani gimnaziji in farmacevtski fakulteti sem služboval po vsej naši skupni državi, v Sarajevu, Beogradu, Ljubljani. Bil sem tudi nekaj časa zaposlen v Organizaciji združenih narodov na Dunaju, v agenciji za droge.

Preveč dela in delo v prostem času pomeni, da nisi dovolj uspešen v predpisanem času, da si potem utrujen za delo v naslednjem delavnem dnevu in da se ne posvečaš dovolj svoji družini ali svojemu prostemu času. Posledica pa je slab delovni učinek!

Zanima vas veliko stvari in vsake se lotite z veliko radovednostjo, je kdaj zaradi tega vaš poklic farmacevta trpel? Ste morda kdaj podvomili, ali je poklicna usmerjenost ustrezna?

Farmacijo sem študiral prav po naključju, sicer me je zanimala tehnika, še posebej elektrotehnika. Vendar mi ni bilo nikoli žal zaradi tega. V vsakem poklicu je nekaj čarobnega, ki privlači človekovo radovednost. Pa še to: poklic moraš opravljati s srcem in predanostjo in vedno dopolnjevati svoje znanje. Na področju farmacije sem opravil še specializacijo iz preizkušanja zdravil in dokončal magisterij iz farmacevtske kemije. Skupaj s še štirimi kolegi iz Beograda sem avtor knjige »Strupene kemikalije v Jugoslaviji«.

Poleg tega, v kar sem se podal s študijem, so me vedno zanimali jeziki, zlasti Esperanto. Ta umetni jezik, ki je podoben matematiki, ker ni izjem in ga dejansko razumejo vsi, ki so se naučili osnovnih pravil in približno 1000 osnovnih besednih korenov, s katerimi potem gradijo logične izraze, ki so, čeprav popolnoma novi, razumljivi vsakemu esperantistu.