Najboljši vodje so tudi najboljši poslušalci. S to veščino lahko poustvarjajo varnost v odnosih, zmanjšujejo samoobrambne mehanizme, aktivirajo učenje in raziskovanje zaposlenih, ki celo bolje prepoznavajo lastne pomanjkljivosti.

Kot otroke so nas najprej naučili, da je govoriti in boriti se za besedo, lastnost močnejših in bolj uspešnih. V šoli so sicer zahtevali poslušanje, vendar nas niso učili, kako to početi na aktiven način. Niso nam pokazali, kako podaljševali pozornost uma. Vsi smo mislili, da imajo najuspešnejši učenci samo najboljši spomin. Nihče pa nam ni povedal, da si največ zapomnijo zato, ker aktivno in pozorno poslušajo in imajo vrata do spomina najbolj široko odprta. Zato mirne otroške glave še niso pomenile, da aktivno poslušajo in s pozornostjo srkajo novo znanje. Ta mirnost je le bila večkrat krinka aktivnega notranjega miselnega sveta, kjer so misli poplesavale čez drn in strn in skakljale po zelenih livadah naokrog. S tem manevrom, ki zna biti tudi koristen, smo lažje prenesli dolgočasne šolske ure.

Zelo podobno ravnamo tudi, ko odrastemo. Le da imamo zaradi neštetih obveznosti, nujnih opravil, kratkih rokov, pritiskov in groženj iz zunanjega sveta, še več težav s preveč aktivnim notranjim svetom. Naše misli več ne poplesujejo lahkotno kot nekoč, ampak nas lahko tudi preganjajo. Pridejo obdobja, ko nam notranji hrup tako zamegli um, da ne najdemo več stikala za izklop. Ko izgubimo sposobnost izklapljanja, tlakujemo pot v izgorelost. Zdaj si pa čim bolj nazorno predstavljajte, kako ljudje besedno komuniciramo drug z drugim in hkrati v mislih še sami s seboj. Se še vedno čudite, zakaj je včasih tako težko aktivno poslušati? Kajti aktivno poslušanje ni le očesni stik, izgovarjanje medmetov in odobravajoče prikimavanje. Veliko več je. Ugotovili so celo, da so naši možgani pri aktivnem poslušanju enako zaposleni kot pri fizičnem delu. Pozorno poslušanje zahteva tako mentalno kot fizično energijo, da bi se osredotočili na izrečene in neizrečene besede govorca ter celovito razumeli pomen sporočila. Aktivno poslušanje bi lahko opisali kot tekmo, kjer svoje moči merita dve ekipi; Misli proti Besedam. Izračunali so, da ljudje v povprečju na minuto izgovorimo 150 besed, ampak naša sposobnost dojemanja in poslušanja znaša, kar 1000 besed v eni minuti.1 Glavna ovira aktivnemu poslušanju je prav vrzel med njima – potencialnih 850 neizrečenih besed, ki jih najraje zapolnijo naše misli. To je podobno, kot bi tekmo začeli s sedmimi goli prednosti za misli. Naše misli imajo hitrost rakete, naše besede pa so bolj podobne športnemu avtomobilu. Ta matematika pojasni, zakaj pri poslušanju naš um pravzaprav skoraj vedno posluša kombinacijo sogovornikovih besed in lastnih misli.

Težavna okoliščina aktivnega poslušanja je tudi nepripravljenost. Govoriti začnemo, ne da bi pred tem organizirali svoje misli, zato teh 150 besed na minuto ne uporabimo na najbolj učinkovit način. Govorjeni jezik je ohlapno strukturiran, govorec preskakuje med temami, v govoru pa ne najdemo začetka in konca. Nekateri trdijo, da je poslušanje težko v največji meri zato, ker zahteva zatiranje lastnega ega tako dolgo, da bi nam uspelo še pred odzivom celovito razumeti sporočilo.2

Kaj vse je potrebno, da bi zares aktivno poslušali, so vedeli že tri tisočletja nazaj, ko se je oblikovala kitajska pisava. V kitajski pismenki »ting«, ki v prevodu pomeni poslušati, se združujejo logogrami, ki predstavljajo:4