NA POKOJ GLEDAM KOT NA PRISILNO BREZPOSELNOST

Tamara Valenčič, Uredniški odbor revije HR&M

Facebook
Twitter
Google Plus
LinkedIn

Alenka Žnidaršič Krajnc je ženska brez dlake na jeziku in neposredna, iskriva ter prepričljiva sogovornica. Je podjetnica in voditeljica, ki je znana po vodenju s trdo roko, lastnica treh podjetij, ki zaposlujejo skoraj osemsto ljudi. Umika se iz vodenja in vrste prepušča mlajši generaciji, tudi članom svoje družine. Hkrati pa nikoli ne preneha razmišljati o novih poslovnih idejah.

Za sogovornico smo jo izbrali zaradi njenih razmišljanj o starosti, izzivih podaljševanja kakovosti življenja ter odgovornosti do ljudi starejše generacije. Pa je znova presenetila z iskrivimi razmišljanji o novih generacijah in prednostih prepleta različnih generacij.

Pri svojih 58 letih imate 36 let delovne dobe. Že razmišljate o upokojitvi? Kaj za vas sploh pomeni ta pojem?

Pred nekaj dnevi sem dobila dopis Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki me je popolnoma vrgel s tira. Spomnili so me, da bom čez štiri leta izpolnila pogoje za predčasno upokojitev. A res želimo, da gredo tako aktivni ljudje, kot sem jaz, v penzijo? Oziroma da me celo priganjajo? Zjezilo me je dejstvo, da obstaja državni aparat, ki na podlagi nekega dokumenta ljudi »priganja« v upokojitev. Na pokoj gledam kot na prisilno brezposelnost, v kateri lahko človek zares stagnira. Potrjeno dejstvo je namreč, da danes ljudje ohranjamo psihične in fizične sposobnosti nekje v povprečju do 77. leta, če smo le zdravi in vzdržujemo kondicijo.