Naj bo praznik dela vsak dan
Čas branja 4 minObožujem mesec maj. Že vrsto let, ker se mi zdi, da se maja zares pričnejo čutiti bolj sproščene in pozitivne vibracije pri ljudeh. Najbrž, ker vsi več časa preživimo na prostem, več se gibamo, družimo, smejemo in bolj uživamo naše dni. Ali kot rečemo v svetu delovne sreče, spontano soustvarjamo bolj pozitivno življenje skozi dobre, pristne odnose in povezani s ciljem, da se imamo sami ali skupaj z drugimi lepo.
Del te svoje naklonjenosti in ljubezni do majnika pa pripisujem tudi temu, da se začne praznično. S poklonom in priznanjem vrednosti delovnega človeka, njegovemu doprinosu v naš svet, v našo družbo. Ogromno srečnih spominov in vtisov je povezanih s praznovanjem tega. Kot otrok, ki je korenine poganjal sredi klenega delavskega blokovskega naselja, polnega ljudi, ki so gradili in vzdrževali mariborsko industrijo, se, kot da bi bilo včeraj, spominjam nasmehov, veselja in ponosa na obrazih ljudi. Čutila sem, nisem pa takrat ravno razumela. Tistega žara v odraslih očeh. Njihove demonstracije občutka pripadnosti, predanosti in zavezanosti k temu, da se dela za nekaj, kar je večje od nas vseh.
Zdaj, ko sem že vrsto let odrasla in delovno aktivna, razumem za nazaj. No, tudi zakaj in kaj in kako je zdaj. Zato me skrbi za naprej. Predvsem, ker sem - vsaj kar zadeva delovna življenja ljudi - zadnja leta čuti bolj malo dobrega. Veliko manj je tistega splošnega in kolektivnega pozitivnega naboja, veselja, ponosa in hvaležnosti. Tudi za 1. maj.
Raziskave temu pritrjujejo. Če prisluhnemo številkam in njihovi zgodbi, lahko celo rečemo, da smo priča neki drugi pandemiji – pandemiji nesrečnosti. Predvsem v delovnih okoljih. In meni se to ne zdi ne dobro in ne prav. Pravzaprav me, iskreno povedano, jezi in boli, da smo priča tako razraščeni in invazivni poslovni slepoti. Ta v prihodnosti dela in družbe nima kaj iskati. Poglejmo, kam nas je pripeljala. Po zadnjem Gallupovem poročilu je globalno skoraj 80 % zaposlenih na delovnem mestu nezavzetih in aktivno nezavzetih. Workleap temu pritrjuje in meri, da je na delovnem mestu nesrečnih kar skoraj 70 % zaposlenih.
Pravzaprav me, iskreno povedano, jezi in boli, da smo priča tako razraščeni in invazivni poslovni slepoti. Ta v prihodnosti dela in družbe nima kaj iskati.
Zadnje desetletje pri zaposlenih kontinuirano raste občutek prekomernega stresa, ki ga doživljajo v svojih delovnih okoljih – tako jih svoje delovno življenje doživlja že skoraj polovica (44 %). Vodilni vzrok za slab delovni dan je po vseh raziskavah preobremenjenost oziroma prekomerno delo, s čimer se sooča kar dobrih 40 % zaposlenih. Med glavne dejavnike slabih delovnih dni pa se redno uvrščajo predvsem odnosi na delovnem mestu, odnos vodje, odsotnost povratne informacije, pohvale in priznanja za dobro opravljeno delo, pomanjkanje zaupanja in avtonomije ter odsotnost kulturnih in strateških identifikatorjev - vizije in ciljev, smisla/poslanstva, vrednot.
Ob vsem tem ni ravno presenetljivo, da po poročanju Workleapa kar neverjetnih skoraj 60 % zaposlenih ne bi priporočalo svojega delodajalca kot dobrega. To je sicer eden od podatkov, ki mene najbolj ubije, ko ga vidim. Ker kaj to pomeni? Da zaposleni niso ambasadorji svojih organizacij, bi pa prav oni to morali biti – najmočnejši in najštevilčnejši. In to je v bistvu tista številka, ki nam pove, koliko je dejansko na prihodnost dela neprilagojenih delodajalcev in organizacijskih kultur in da je odnos do in z zaposlenimi resnično še vedno najbolj podcenjen kapital. Pa ne samo organizacijski, ampak tudi družbeni.
Nesrečnost ne le boli, tudi stane. Da si lažje predstavljamo, na ravni EU po podatkih iz poročila OSHA agencije, stroški psiho-fizičnih posledic zaradi nesrečnih in nezdravih delovnih okolij znašajo med 3 in 4 % BDP-ja držav članic. Sem se štejejo izgubljeni delovni dnevi, manjša produktivnost, nezmožnosti za delo, zgodnje upokojevanje, …
Za naše domače razmere bi to pomenilo, da nas na letni ravni ta nesrečnost na delovnem mestu stane približno 2 milijardi evrov letno ali približno 7 milijonov evrov na vsak delovni dan. Na vsak delovni dan! To je resničen izziv, s katerim bi se morali ukvarjati. Pa še dejansko bi se izplačalo. Vsem.
Rešitve pa vsekakor ne prinaša ukinitev kateregakoli prazničnega dne. Prej bi bila rešitev, da je vsak dan praznik dela. Seveda ne v smislu, da vse dni samo počivamo. Ampak takšen delovni dan, ki ga vsak zaposleni z žarom v očeh in z veseljem podeli s svojimi sodelavci in s tistimi, ki ga čakajo, ko pride z dela domov.
Literatura in viri
1. Gallup, Inc., State of the Global Workplace: 2023 Report
2. Employee engagement statistics from across the globe; https://workleap.com/blog/state-employee-engagement-guide/#pillar-happiness
3. EU Compass for Action on Mental health and Well-being, Mental health in the Workplace in Europe; https://ec.europa.eu/health/sites/health/files/mental_health/docs/compass_2017workplace_en.pdf
