Pravo in davki

Najnovejša sodna praksa na področju preprečevanja mobinga

Čas branja 10 min

Zakon o delovnih razmerjih1 trpinčenje na delovnem mestu opredeljuje kot vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Iz obrazložitve sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 198/2015 in VIII Ips 271/2015 z dne 21. 6. 2016 je razvidno, da posamezen dogodek oziroma ravnanje tudi po stališču sodne prakse ne more predstavljati trpinčenja, temveč to lahko predstavlja le več ponavljajočih se ali sistematičnih ravnanj skupaj.2

Presoja, ali sporna ravnanja delodajalca kot celota predstavljajo trpinčenje delavca v smislu določbe 6.a člena ZDR oziroma 7. člena ZDR-1, pa je mogoča šele zatem, ko sodišče ugotovi, da je delodajalec očitana ravnanja tudi v resnici storil.3 Pri tem je bistveno, da trpinčenje ni samo žaljenje in grdo obnašanje, ampak tudi izključevanje, ignoriranje, osamitev. Med trpinčenje se uvrščajo na primer ravnanja, ki predstavljajo napad zoper izražanje in komuniciranje žrtve (npr. omejevanje možnosti izražanja, prekinjanje govora, kričanje, zmerjanje, nenehno kritiziranje dela ali osebnega življenja, izrekanje nejasnih pripomb, grožnje, izmikanje neposrednim stikom); ki ogrožajo socialne stike žrtve (ko se z napadeno osebo nihče več ne pogovarja, jo ignorirajo, premestijo v delovne prostore stran od drugih sodelavcev, ali pa imajo sodelavci celo prepoved govoriti z žrtvijo); ki predstavljajo napad na osebni ugled žrtve (obrekovanje, širjenje neresničnih govoric, dvom v poslovne odločitve žrtve, siljenje k opravljanju nalog, ki zmanjšujejo samospoštovanje žrtve, dvom o poslovnih odločitvah žrtve, napačno ali žaljivo ocenjevanje delovnih prizadevanj); ki pomenijo napad na kakovost poklicnega življenja in organizacijske vloge (žrtev ne dobiva več delovnih nalog ali pa dobiva nesmiselne delovne naloge, pretežke naloge, žrtvi so odvzete delovne naloge ali se dodeljujejo naloge pod ravnijo kvalifikacije); napadi zoper zdravje (oseba dobiva za zdravje škodljive naloge, namerna povzročanja psihične škode).4 Tudi iz sodbe in sklepa Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 493/2015 z dne 19. 11. 2015 izhaja, da so ravnanja tožene stranke (odreditev dela obsežnega izpolnjevanja obrazcev v izredno kratkem roku pet dni; stalno neodzivanje na tožničine dopise; ravnanje ob prošnji za izhod na glavno obravnavo določenega dne - zavrnitev prošnje za izdajo dovolilnice za izhod; nezagotavljanje dela v daljšem časovnem obdobju ter izločitev tožnice iz delovnega okolja ob selitvi na drugo lokacijo) v obdobju od septembra 2007 do septembra 2010 predstavljala ponavljajoče se, sistematično, graje vredno ter očitno negativno in žaljivo ravnanje in vedenje, usmerjeno proti tožnici, torej trpinčenje na delovnem mestu oziroma mobing.

Na višino odškodnine ne sme vplivati višina osebnega dohodka oškodovanca, saj je vrednost temeljnih osebnostnih pravic univerzalna in ne more biti odvisna od tega, koliko je mesečno »vreden« delavec.

Nasprotno temu pa je Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 264/2017 z dne 16. 10. 2018 navedlo, da iz ravnanj toženke izhaja, da je … ravnala v korist tožnika. Njenega ravnanja, četudi je bilo reševanje statusa (tožniku je bila zaradi invalidnosti priznana pravica do premestitve) dolgotrajno in počasno, ob tem, da je tožniku, čeprav ni delal, izplačevala plačo, ki bi jo prejel, če bi delal, ni mogoče označiti niti za kršenje ustavnih pravic niti za diskriminacijo oziroma trpinčenje na delovnem mestu. Prav tako pa je Višje delovno in socialno sodišče v zadevi, opr. št. Pdp 215/2014 z dne 28. 5. 2014, zaključilo, da je tožnica pri svojem delu delala številne napake, vendar da opozarjanje tožnice na napake, storjene pri delu, ni mobing. Opozarjanja na napake in na nepravilen odnos do dela, tudi če je to opravljeno z nekoliko povišanim glasom nadrejenega, še ni mogoče šteti za trpinčenje na delovnem mestu, če ne gre za ponavljajoče, sistematično, graje vredno oziroma očitno žaljivo ravnanje in vedenje, usmerjeno proti delavcu. V obrazložitvi sodbe in sklepa, opr. št. Pdp 569/2017 z dne 4. 1. 2018 pa je Višje delovno in socialno sodišče navedlo, da delavec ne krši svojih pogodbenih obveznosti, če teh obveznosti ne opravi zaradi pomanjkanja časa, ker opravlja druge delovne zadolžitve oziroma zato, ker te obveznosti ne more opraviti zaradi upravičene zadržanosti od dela. Sodišče pri tem pojasnjuje, da tožnica v spornem obdobju zaradi opravičene odsotnosti od dela in zaradi opravljanja drugih delovnih zadolžitev ni mogla opraviti še delovnih nalog, katerih neopravo ji očita tožena stranka v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.


Številka:

Več v kategoriji Pravo in davki

Več člankov iz te kategorije