NAJNOVEJŠA SODNA PRAKSA NA PODROČJU PREPREČEVANJA MOBINGA

MAG. KLAVDIJA ERJAVEC, odvetnica specialistka za področje delovnega prava in prava socialne varnosti, partnerica v odvetniški družbi Avbreht, Zajc in partnerji, o. p., d. o. o.

Facebook
Twitter
LinkedIn

Zakon o delovnih razmerjih1 trpinčenje na delovnem mestu opredeljuje kot vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Iz obrazložitve sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 198/2015 in VIII Ips 271/2015 z dne 21. 6. 2016 je razvidno, da posamezen dogodek oziroma ravnanje tudi po stališču sodne prakse ne more predstavljati trpinčenja, temveč to lahko predstavlja le več ponavljajočih se ali sistematičnih ravnanj skupaj.2

Presoja, ali sporna ravnanja delodajalca kot celota predstavljajo trpinčenje delavca v smislu določbe 6.a člena ZDR oziroma 7. člena ZDR-1, pa je mogoča šele zatem, ko sodišče ugotovi, da je delodajalec očitana ravnanja tudi v resnici storil.3Pri tem je bistveno, da trpinčenje ni samo žaljenje in grdo obnašanje, ampak tudi izključevanje, ignoriranje, osamitev. Med trpinčenje se uvrščajo na primer ravnanja, ki predstavljajo napad zoper izražanje in komuniciranje žrtve (npr. omejevanje možnosti izražanja, prekinjanje govora, kričanje, zmerjanje, nenehno kritiziranje dela ali osebnega življenja, izrekanje nejasnih pripomb, grožnje, izmikanje neposrednim stikom); ki ogrožajo socialne stike žrtve (ko se z napadeno osebo nihče več ne pogovarja, jo ignorirajo, premestijo v delovne prostore stran od drugih sodelavcev, ali pa imajo sodelavci celo prepoved govoriti z žrtvijo); ki predstavljajo napad na osebni ugled žrtve (obrekovanje, širjenje neresničnih govoric, dvom v poslovne odločitve žrtve, siljenje k opravljanju nalog, ki zmanjšujejo samospoštovanje žrtve, dvom o poslovnih odločitvah žrtve, napačno ali žaljivo ocenjevanje delovnih prizadevanj); ki pomenijo napad na kakovost poklicnega življenja in organizacijske vloge (žrtev ne dobiva več delovnih nalog ali pa dobiva nesmiselne delovne naloge, pretežke naloge, žrtvi so odvzete delovne naloge ali se dodeljujejo naloge pod ravnijo kvalifikacije); napadi zoper zdravje (oseba dobiva za zdravje škodljive naloge, namerna povzročanja psihične škode).4 Tudi iz sodbe in sklepa Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 493/2015 z dne 19. 11. 2015 izhaja, da so ravnanja tožene stranke (odreditev dela obsežnega izpolnjevanja obrazcev v izredno kratkem roku pet dni; stalno neodzivanje na tožničine dopise; ravnanje ob prošnji za izhod na glavno obravnavo določenega dne - zavrnitev prošnje za izdajo dovolilnice za izhod; nezagotavljanje dela v daljšem časovnem obdobju ter izločitev tožnice iz delovnega okolja ob selitvi na drugo lokacijo) v obdobju od septembra 2007 do septembra 2010 predstavljala ponavljajoče se, sistematično, graje vredno ter očitno negativno in žaljivo ravnanje in vedenje, usmerjeno proti tožnici, torej trpinčenje na delovnem mestu oziroma mobing.

Na višino odškodnine pa ne sme vplivati višina osebnega dohodka oškodovanca, saj je vrednost temeljnih osebnostnih pravic univerzalna in ne more biti odvisna od tega, koliko je mesečno »vreden« delavec.

Nasprotno temu pa je Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 264/2017 z dne 16. 10. 2018 navedlo, da iz ravnanj toženke izhaja, da je … ravnala v korist tožnika. Njenega ravnanja, četudi je bilo reševanje statusa (tožniku je bila zaradi invalidnosti priznana pravica do premestitve) dolgotrajno in počasno, ob tem, da je tožniku, čeprav ni delal, izplačevala plačo, ki bi jo prejel, če bi delal, ni mogoče označiti niti za kršenje ustavnih pravic niti za diskriminacijo oziroma trpinčenje na delovnem mestu. Prav tako pa je Višje delovno in socialno sodišče v zadevi, opr. št. Pdp 215/2014 z dne 28. 5. 2014, zaključilo, da je tožnica pri svojem delu delala številne napake, vendar da opozarjanje tožnice na napake, storjene pri delu, ni mobing. Opozarjanja na napake in na nepravilen odnos do dela, tudi če je to opravljeno z nekoliko povišanim glasom nadrejenega, še ni mogoče šteti za trpinčenje na delovnem mestu, če ne gre za ponavljajoče, sistematično, graje vredno oziroma očitno žaljivo ravnanje in vedenje, usmerjeno proti delavcu. V obrazložitvi sodbe in sklepa, opr. št. Pdp 569/2017 z dne 4. 1. 2018 pa je Višje delovno in socialno sodišče navedlo, da delavec ne krši svojih pogodbenih obveznosti, če teh obveznosti ne opravi zaradi pomanjkanja časa, ker opravlja druge delovne zadolžitve oziroma zato, ker te obveznosti ne more opraviti zaradi upravičene zadržanosti od dela. Sodišče pri tem pojasnjuje, da tožnica v spornem obdobju zaradi opravičene odsotnosti od dela in zaradi opravljanja drugih delovnih zadolžitev ni mogla opraviti še delovnih nalog, katerih neopravo ji očita tožena stranka v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Namen odškodnine oziroma predvsem višine odškodnine naj bi bila v tem, da bi delodajalec v prihodnje zagotovil varstvo oziroma preprečil, da bi do trpinčenja sploh prišlo.

Hkrati je tudi glede na stališče sodne prakse pomembno, da je potrebno vsa posamezna domnevno nedopustna dejanja tudi »objektivizirati«. Višje delovno in socialno sodišče je v sodbi, opr. št. Pdp 541/2017 z dne 18. 10. 2017 navedlo, da drži, da je tožnik v posledici prometne nesreče v letu 2008 trpel za posttravmatsko stresno motnjo ter da je tudi sicer občutljiva osebnost z visokimi ambicijami in z burnimi odzivi na stres, kar je na podlagi izvedenskih mnenj ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Vendar pa zaradi tega še ne more biti izključen iz upravičenja do odškodnine zaradi trpinčenja. Sodišče je pri tem pojasnilo, da so za odločitev v tem sporu pomembnejše ugotovitve, da so bila ravnanja sodelavcev zoper tožnika v kritičnem obdobju (vpitje, ignoriranje njegovih vprašanj, pikro odgovarjanje na elektronska sporočila, nenehno kritiziranje njegovega dela, poskus razrešitve s funkcije sindikalnega zaupnika itd.) - ne zgolj z vidika tožnika, ampak objektivno gledano - graje vredna, očitno negativna in žaljiva. Pri presoji je torej treba upoštevati, ali je ravnanje v splošnem smislu običajno ali pravno dopustno. Presoja, kdaj gre za graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje je v prvi vrsti objektivna in se ugotavlja glede na to, kaj se po splošnih družbenih merilih šteje za tako ravnanje. Drugotno se ugotavlja tudi dojemanje prizadetega, ki mora tako ravnanje subjektivno doživljati na enak način, saj sicer ne more biti trpinčen.

V skladu z 8. členom ZDR-1 je delodajalec v primeru kršitve prepovedi trpinčenja na delovnem mestu kandidatu oziroma delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava. Kot nepremoženjska škoda, ki je nastala kandidatu ali delavcu, se štejejo tudi pretrpljene duševne bolečine zaradi nezagotavljanja varstva pred trpinčenjem na delovnem mestu v skladu s 47. členom ZDR-1, ki ga je utrpel kandidat ali delavec. Za plačilo odškodnine tako zadostuje že samo (dokazano) dejstvo, da je prišlo do trpinčenja na delovnem mestu, ni pa treba hkrati dokazovati, da zaradi trpinčenja delavec trpi duševne bolečine. V zvezi s tem iz sklepa Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 387/2007 z dne 15. 2. 2008 izhaja, da pri presoji utemeljenosti odškodninskega zahtevka po višini ni odločilno dejstvo, da si tožeče stranke niso poiskale zdravniške pomoči. Tožeče stranke so s tožbo v predmetnem sporu zahtevale izplačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki so jo utrpele zaradi (verbalnega) spolnega nadlegovanja na delovnem mestu. Navajale so, da so bile s strani tožene stranke oziroma njenih delavcev imenovane z neprimernimi izrazi, pošiljana so jim bila elektronska sporočila s pornografsko vsebino, kar ima znake psihičnega nasilja na delovnem mestu, ko je delavec – običajno nepričakovano in brez pravega vzroka – izpostavljen grdemu ravnanju, ki se izkazuje s sovražno in neetično komunikacijo, žaljivimi opazkami in zasmehovanjem, podcenjevanjem, neutemeljenim kritiziranjem, vpitjem in sramotenjem. Prvi tožnik je navajal, da je imel krče v želodcu in trebuhu, slabe občutke, podvržen je bil psihičnim obremenitvam, ki so negativno vplivale na težave, povezane s povišanim krvnim tlakom. Drugega tožnika je prizadelo zmerjanje in grožnje, zaradi česar se je čutil ponižanega in osramočenega, to pa je vplivalo na diagnosticirano sladkorno bolezen. Tretja tožnica je izpovedala, da se je tresla, počutila se je neprijetno, zamorjeno in ponižano. Četrta tožnica pa je vsebino prejetih elektronskih sporočil dojela kot nesprejemljivo in žaljivo, zaradi česar je bila ponižana.

To namreč še ne pomeni, da niso duševno trpele (dovolj intenzivno, da bi bile upravičene do denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo), saj že sama dalj časa trajajoča duševna stiska predstavlja nepremoženjsko škodo, za katero je oškodovanec upravičen do zadoščenja.  

Hkrati je v 8. členu ZDR-1 določeno, da se mora pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevati, da je ta učinkovita in sorazmerna s škodo, ki jo je utrpel kandidat oziroma delavec in da odvrača delodajalca od ponovnih kršitev (to pomeni, da morajo imeti t.i. preventivno in kaznovalno funkcijo). Namen odškodnine oziroma predvsem višine odškodnine naj bi bila v tem, da bi delodajalec v prihodnje zagotovil varstvo oziroma preprečil, da bi do trpinčenja sploh prišlo. V sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 597/2016 z dne 23. 3. 2017 je navedeno, da iz izpovedi tožnika in mnenja izvedenke izhaja, da je tožnik zaradi odrejanja dela v škodljivih delovnih razmerah telesno in duševno trpel. Pri tem ni odločilno le, da je tožnik bolečine trpel zelo kratko obdobje (skupaj približno manj kot dva tedna), ampak je treba v skladu z 8. členom ZDR-1 pri odmeri denarne odškodnine upoštevati, da je ta učinkovita in sorazmerna s škodo, ki jo je utrpel delavec, in da odvrača delodajalca od ponovnih kršitev. Ob upoštevanju odvračilne funkcije je glede na ugotovljeno ponovitev kršitve zagotavljanja varnega delovnega okolja po presoji pritožbenega sodišča primerna skupna odškodnina v znesku 2.000,00 EUR, kar znaša nekaj manj kot dve povprečni mesečni neto plači v času sojenja na prvi stopnji.

Z namenom preprečiti povračilne ukrepe delodajalca določba petega odstavka 7. člena ZDR-1 izrecno določa, da delavec, ki je žrtev trpinčenja, ne sme biti izpostavljen neugodnim posledicam zaradi ukrepanja, ki ima za cilj uveljavitev prepovedi trpinčenja na delovnem mestu. Iz sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 404/2010 z dne 7. 10. 2010 pa izhaja, da je tožnica navajala, da naj bi bila premeščena, ker je zaprosila za varstvo in zaščito pred šikaniranjem. Hkrati je zatrjevala, da jo nadrejena grobo šikanira, ji grozi in o njej širi neresnice ter zahtevala plačilo odškodnine v višini 100.000,00 EUR, kar je sodišče pravnomočno zavrnilo. 

Na višino odškodnine pa ne sme vplivati višina osebnega dohodka oškodovanca, saj je vrednost temeljnih osebnostnih pravic univerzalna in ne more biti odvisna od tega, koliko je mesečno »vreden« delavec. Lahko pa se upošteva tudi delodajalčeva krivda, saj ne bi bilo primerno (sorazmerno), če bi delodajalcu z majhnim številom zaposlenih, ob najnižji stopnji krivde sodišče naložilo plačilo tolikšne odškodnine, da bi ga to eksistenčno ogrozilo.

Literatura in viri:

1 Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 – popr., 47/15 – ZZSDT, 33/16 – PZ-F, 52/16 in 15/17 – odl. US; v nadaljevanju ZDR-1).

 

2 Sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 531/2017 z dne 12. 10. 2017, tudi sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 613/2017 z dne 14. 12. 2017.

 

3 Sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 655/2017 z dne 15. 2. 2018.

 

4 Sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 880/2016 z dne 19. 1. 2017, sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 198/2015 in VIII Ips 271/2015 z dne 21. 6. 2016.