Nazaj k človeku
Čas branja 8 minČe želite, da vaš zaposleni nenehno čuti strast, motivacijo in navdih za delo, morate vedeti, kdo je ta človek, ne pa, na kateri funkciji je zaposlen; kakšno je njegovo naravno, in ne prilagojeno stanje, in včasih preprosto to, kako se danes počuti.
Središče mojega zanimanja je človek. Vedno sem na njegovi strani. Trudim se ga videti, slišati in čutiti. Razumeti njegovo razmišljanje, ker sem prepričana, da se za vsakim odzivom, stališčem ali vedénjem človeka skriva neka logika. Mogoče dobra, morda napačna, vendar logika. To je tema, s katero se ukvarjam, oziroma natančneje, jo raziskujem. Za človekovo celovito razmišljanje so se začeli zanimati tudi vodje. Politiki, menedžerji, vodje raznih skupin, kreativci, ustvarjalci; vsi nekako vidijo, da nekaj ni v redu niti v družbi niti pri njih samih v podjetjih niti v življenju … Odločila sem se, da bom še globlje raziskovala človeka, njegove vloge in identitete.
Kako smo prišli do tega, da je človek tako izčrpan, tako pod stresom, tako utrujen, in to je prikazano v zelo visokem odstotku? Saj se 60 odstotkov ljudi v Sloveniji počuti utrujeno, 72 odstotkov pa je izčrpanih in menijo, da živijo pod stresom in da se njihov stres samo krepi.
Na eni strani imamo državo, ki je uspešna, zelena, izrazito socialna, človeku prijazna, imamo podjetja, ki so uspešna, celo uspešnejša od države, in človek, ki bi moral vse to čutiti in živeti v blaginji. Na drugi strani je ta isti človek daleč od tega. On se počuti slabo, še slabše kot lani ali pred dvema letoma.
Kako je mogoče, da smo prišli do točke, ko so naša podjetja uspešna, dosegajo zastavljene cilje, tekmujejo na mednarodnem trgu, človek pa je tako zelo nezadovoljen in neizpolnjen, ko opravlja svoje delo v teh podjetjih?
Ta naš človek, zaposlen človek, ima veliko možnosti in izbir na razpolago. V podjetjih ima na razpolago programe, ki naj bi ga motivirali in navdihovali, da mu pokažejo, da je on ali ona del uresničenja velikega cilja. V naši regiji je tudi veliko konferenc o človeških virih, predavatelji so večinoma psihologi, izkušeni trenerji oziroma coachi, ljudje, ki delajo z ljudmi. Ali je mogoče, da vse to ne pomaga človeku, da bi bil zadovoljen in celovit, da bi imel občutek, da je njegovo delo smiselno in da je njegovo življenje vredno živeti. Je mogoče, da vse to človeku samo odvzema energijo in voljo, ne daje pa mu motivacije ali navdiha?!
Če zapustimo podjetje in se podamo na družbena omrežja, se ta šibijo od vsebin o samopomoči, kako postati boljši človek, kako najti smisel, kako delati tisto, kar imaš rad, in kako živeti svoj namen. V času spleta nam je vse to dostopno, a očitno ne pomaga oziroma ne pomaga dovolj.
Statistično gledano je človek v Sloveniji zdrav. Podatki, ki sem jih pridobila in med katerimi je deset let razlike, to jasno potrjujejo. Zdravstveno stanje našega človeka je dobro, za kar moram reči, da je fantastično. Lepo je videti, da sta oba spola dobrega zdravja, saj med spoloma ni opaznih razlik, torej da bi bil eden bolj zdrav od drugega.
Statistika kaže, da je človek v raziskavah pokazal visoko stopnjo zadovoljstva z življenjem, in sicer 7,3 odstotka, od 10 odstotkov.
Zelo dobri so tudi rezultati, ko gledamo, kako skrb za otroke vpliva na delo, prav tako skrb za starejše. Za ljudi je zelo pomembno, da hodijo v službo vedoč, da so njihovi otroci v dobrih rokah, da so na varnem, in vedoč, da nekdo dobro skrbi zanje, kar jih pomirja in so zato zagotovo bolj učinkoviti pri delu. Statistični podatki prav tako kažejo, da jim ostane nekaj denarja za nakup oblačil, počitnice, kakšno večerjo s prijatelji … razmere niso slabe.
Vendar imam kot raziskovalka pred seboj zdravega človeka, zadovoljnega z življenjem, pa tudi izgorelega človeka, ki trpi zaradi stresa. Zato je prvo vprašanje, ki se mi poraja, od kod izvira ta stres, ta izgorelost.
Da bi temeljito odgovorila na odkriti paradoks, sem morala stopiti še nekaj korakov nazaj in se vprašati, prastaro ter zelo globoko vprašanje, kdo je človek? Ko posežemo po filozofiji, materi vseh znanosti, se lahko spomnimo, da je nastala v starodavni Grčiji iz človekove želje po razumevanju sebe in sveta okoli sebe. Človek je od nekdaj želel bolje spoznati sebe, razumeti naravo resnice, znanja, človeških vrednot.
Razmišljala sem o Diogenu iz Sinope. O grškem filozofu, najvplivnejšem predstavniku sokratske šole cinizma. Spomnila sem se, da je bil Diogen resnično zgrožen nad bahavim življenjem Atencev, ki so živeli v izobilju, a so razmetavali in nenadzorovano zapravljali svoje premoženje in denar. Diogen je, ko je opazoval dogajanje v Atenah, spoznal ali sklenil, da potrebuje samo lesen sod in eno posodo. Tu se je rodila njegova ideja o absolutnem cinizmu, ki je postal njegov način življenja. Spal je in živel v sodu, in ko je videl, kako otroci pijejo vodo iz svojih dlani, je ugotovil, da ne potrebuje niti posode, zato jo je vrgel proč.
Njegov življenjski nauk je bil, da mora človek živeti samo s tistim, kar nujno potrebuje za življenje, z ustreznim samonadzorom.
Sovražil je korupcijo in zarote v svoji družbi, zato se je nekega dne odpravil po Atenah in sredi dneva hodil s svečo govoreč »Iščem človeka«. Menil je, da v stanju, v katerem je bila takrat družba, ni bilo tistega pravega človeka, ampak so bili vsi podrejeni trenutnemu družbeno pričakovanemu stanju.
Ali so tudi naši zaposleni podrejeni zdajšnjemu modelu stanja, ki jim ga družba in mediji vsiljujejo? V osnovi pa so zelo nezadovoljni? So podjetja resnično usmerjena k človeku? Koliko se pravzaprav poznamo med seboj, koliko vodje poznajo svoje zaposlene in kaj so danes podjetja? To so vprašanja, ki so zavzela moje misli.
Potem sem prišla do odgovora. Ljudje smo družabna bitja, ustvarjena za sodelovanje, da pa bi prišlo do sodelovanja, do nekakšnega povezanega delovanja med nami, se moramo najprej spoznati. Slišati je preprosto, vendar uresničitev ni tako preprosta. Prvič, ker spoznavanja niso vedno prijetna, prinašajo tveganje, nikoli ne vemo, kaj nas čaka; varnega spoznavanja ni – takšnega, ki bi bilo stoodstotno pozitivno. Ne vemo, kakšno energijo bomo pri spoznavanju prejeli, ali bomo sprejeti ali zavrnjeni.
Ko rečem spoznavanje, ne mislim na predstavitve skozi življenjepis in dveh ali treh pogovorov pred zaposlitvijo in še treh pogovorov v petih letih kariere v organizaciji. Če se sprašujete, zakaj vam ljudje odhajajo, trdim, da zato, ker jih ne poznate, in ko jih ne poznate, pravzaprav ne veste niti, kako jim pristopiti. Ko ne veste, kako jim pristopiti, jih ne morete niti motivirati, kaj šele navdihniti. Težko delajo, če se ne poznajo, in še težje sodelujejo.
Program spoznavanja človeka s ciljem razvoja strateških pristopov k zaposlenim sem gradila dolgo.
Osnovna točka, na kateri temelji moj program, izhaja iz križanja javno dostopnih statističnih podatkov in specializirane raziskave, ki sem jo aprila izvedla v Sloveniji in preizkusila vse, o čemer pišem.
Podatek, do katerega sem prišla, je bil neverjeten, 75 odstotkov ljudi v Sloveniji želi delati s smislom, svoj smisel želijo najti v delu. Toda smisel zame in vas, dragi bralci, ni enak. Ni enak niti za najino sodelavko, ne za mojo ali vašo stranko. Smisel se išče. Smisel se najde skozi spoznavanje človeka in razumevanje, kaj je smisel zanj. Smisel se najde, če bolje spoznamo sebe, torej če bolje spoznamo svoje zaposlene. Če pogledamo, da 75 odstotkov ljudi želi delati s smislom, torej da je njihovo delo smiselno, a se 72 odstotkov ljudi počuti izčrpano, lahko sklepamo, da izčrpanost izhaja iz dela brez smisla, delo je tako rekoč mehansko. Delo brez smisla utruja enako kot fizično naporno delo. Ljudje, ki najdejo svoj smisel, ne živijo zaman.
Velik izziv za podjetja, zlasti za vodje je, da začnejo razmišljati, kako zaposlenim dati smisel pri delu ali kako zaposlene naučiti, da najdejo svoj smisel. Če zaposleni želi najti svoj smisel v delu, če je to pot, po kateri bo šlo področje človeških virov v naslednjih letih, lahko sklepam, da so pred nami veliki izzivi, da se bodo morali vključiti različni profili strokovnjakov, da industrija človeških virov ne bo pripadala le menedžerjem človeških virov, ampak vsem tistim, ki imajo rešitve za ljudi.
Različne teorije trdijo, da ljudje, ki jim uspe najti smisel, spoznajo sebe. Več stoletij pred Kristusom je bilo nad vhodom v Apolonov tempelj v preročišču v Delfiju vklesano: Človek, spoznaj samega sebe. To življenjsko vodilo je pripisano tudi Sokratu. Naj deluje še tako preprosto in pogosto samoumevno, nikakor ni tako.
Samospoznanje je dovolj, da izpolni vse življenje človeka. Današnji človek beži pred seboj, pred tem, kar v resnici je, medtem ko se žene za delom in denarjem, išče svoj smisel pod pritiskom vodilnih v podjetju, okolico in vsiljeno medijsko podobo človeka, s katero se srečuje vsak dan, takoj ko odpre kateri koli časopis ali elektronsko napravo.
Če je na vodjih in organizacijah človeku pomagati najti smisel, potem moramo človeka v prvi vrsti spoznati na neki novi način. Upoštevati moramo vse njegove vloge, nanj moramo gledati kot na celovitega človeka. Razumeti moramo njegovo logiko, saj smo ljudje logična bitja in za vsako željo, akcijo ali reakcijo, racionalno ali iracionalno, se skriva določena logika.
Prepričana sem, da je doba, ki je pred nami, doba človeka, človeka kot celote. Zato vas pozivam, da se mu pravočasno približamo preden odide, da o človeku ne razmišljamo kot o delovnem človeku, saj je to le en del njegovega življenja, ki zanj postaja vse manj pomemben.
