Nove managerske kompetence: Politična inteligenca ali vodenje z ustrahovanjem?
Čas branja 8 minO primernosti posameznega sloga vodenja je bilo v zgodovini managementa prelitega veliko črnila in potrošenih veliko (zlasti ameriških) dolarjev. Avtorji so si enotni v spoznanju, da je najbolj primeren »demokratičen« slog vodenja – za razliko od »avtokratskega«. Malo ali nič pa ne povedo, kateri slog je najbolj učinkovit.
Zato je preveč poenostavljeno delitev na dva razmeroma ohlapno definirana sloga vodenja že pred časom nadomestil t. i. situacijski model vodenja, ki je uvedel direktivni, posvetovalni, prepričevalni slog vodenja in slog imenovan delegiranje. Med novostmi v pristopu k vodenju pa v zadnjem času znova veliko pozornosti ponuja kontroverzni koncept politične inteligence (PQ), ki pa se, poleg že bolj znanih konceptov klasične inteligence (IQ), čustvene inteligence (EQ) ter socialne inteligence (SQ), uveljavlja postopoma. Vse kaže, da je vzrok za to tudi polemika o novih profilih »voditeljev«, kot je Donald Trump, ki v znatni meri »poosebljajo« ta za številne sporen koncept voditeljstva.
Stereotipov o trdem, »neizprosnem«, če ne že kar brutalnem »šefu«, ki mu grožnje, ustrahovanje in izzivanje sodelavcev niso prav nič tuje, pravzaprav nikoli ni zmanjkalo – ne v tujini in ne v slovenskem okolju. Vprašanje je le, kako da razmeroma veliko takšnim vodjem sploh uspe in jim pot do samega vrha velikih organizacij ali korporacij ni onemogočena že na samem začetku? Gre pri tem res za ustrahovanje podrejenih sodelavcev, česar ni mogoče z ničimer upravičiti, za strah, ki nikoli ni primeren sopotnik ustvarjalnosti in rezonantne organizacijske klime? Iz študij čustvene inteligence je znan podatek, da organizacijska klima vpliva z blizu 20 odstotki na poslovno uspešnost, medtem ko prav vodje s svojim načinom vodenja prispevajo k tej klimi od 58 do 72 odstotkov. Kako potemtakem sploh lahko uspe številnim vodjem z nizko čustveno inteligenco? Med pogosto omenjenimi razlagami za ta nenavaden fenomen je prav njihova sposobnost uveljaviti svoj vpliv in moč, ki se sicer pogosto kažeta v manifestacijah vedenj, ki mnogim povzročajo »metuljčke« v želodcu – ti vodje so grobi, glasni, brutalno direktni. Si lahko pri tem prikličete v spomin Steva Jobsa? Zlahka. Pod krinko(?) njihove izjemne trdnosti v zagovarjanju lastnih stališč in pozicij pa vendarle ne zasledimo žalitev z namenom lastnega dobrega počutja, zaničevanja sodelavcev, ali popolne nezmožnosti poslušanja. Nasprotno. V njih najdemo avtentično, globoko zasidrano sposobnost razumevanja, kaj dejansko motivira ljudi, kaj spodbuja in premika posameznike in kaj najbolj opredeljuje organizacijska vedenja. Tej fluidni sposobnosti danes pravimo politična inteligenca, ki seveda nima nobene povezave s politično ideologijo, razen v žlahtnem razumevanju politike kot fenomena moči in vplivov ter interesov. Gre torej za vodje, ki imajo za razliko od številnih, sicer razmeroma uspešnih posameznikov, povsem drugačno razumevanje koncepta moči, s katerim se posebej težko soočajo kolektivistične kulture, kakršna je navsezadnje tudi (še) slovenska. Te vodje se namreč povsem jasno zavedajo, da ti moči nihče ne podari in če si je ne vzameš, jo v resnici podarjaš drugim. Moč ni objektivna kategorija, temveč gre zgolj za spoznanje, da ti jo drugi priznavajo in je nimaš sam po sebi. Povsem drugo pa je seveda vprašanje, o kakšni moči govorimo, saj velja, da ima, za razliko od recimo moči znanja, zgleda, ekspertnosti, pozicijska ali hierarhična moč razmeroma omejen vpliv.
Politična inteligenca, enakovredna čustveni in socialni?
Več v kategoriji Vodenje
Mag. Janja Milič Velkaverh
Strategija: Zakaj bi zaposlene vključili v strateške odločitve?
Uredništvo HR&M
Uroš Petrović: »V vsakem človeku je iskrica – treba jo je le zanetiti«
Jure Andolšek
Vodenje: Česa se lahko HR menedžerji naučijo od športnih ekip?
Sabina Lokar
Intervju z Vesno M. Kovač: »HR mora imeti pogum, da odpre prava vrata«
