Industrija je ključni dejavnik razvoja družbe, a trenutna načela nenehne rasti in razvoja, brez upoštevanja omejenosti virov, niso trajnostna. Nove smernice I5.0 postavljajo v ospredje človeka, tehnološki napredek pa v okvire okoljske, družbene in tehnološke vzdržnosti.

Nove paradigme potrebujejo nove kompetence in nove vrednote. Morda je čas, da tekmovalnost zamenjamo s sodelovanjem, strukturo z zaupanjem, red pa z zadovoljstvom zaposlenih. Orodja nenasilne komunikacije (NVC) lahko (že danes) zagotavljajo sodelovalno, sočutno, iskreno, odgovorno ter hkrati odločno komunikacijo in kulturo podjetja z upravljanimi konflikti in pripadnostjo zaposlenih. V času prehoda na trajnostni I5.0, ključno vlogo polagamo v roke menedžmenta, da z novimi vlogami in vodenjem z vzgledom, osvajajo orodja NVC in gradijo kompetence prihodnosti. Tako kot svetilnik ponoči kaže pot ladjam, naj novi, PE5.0 menedžerji in njihove organizacije s svojo svetlobo kažejo trajnostno pot, vredno sledenja.

Razvoj industrije in ključni izzivi sedanjosti

Industrijska revolucija poteka že dobrega četrt tisočletja, predvsem v zadnjih desetletjih, pa je jasno, da smernice razvoja celotnega gospodarstva, niso trajnostne in vodijo v uničenje naravnih virov. Pogled skozi prizmo prihodnosti nam kaj hitro razkrije možne katastrofalne posledice, če se odločimo nadaljevati razvoj (zgolj) v smeri povečanja rasti, potrošnje in finančnih dobičkov. Potrebujemo hitre ter konkretne nove usmeritve na globalni ravni.

Nismo še prav dobro zakorakali v obdobje industrije 4.0, ki v zadnjem desetletju poudarja predvsem pomen (tehnološkega) povezovanja in ustvarjanja prepletenih rešitev v času globalizacije in lahko dostopnih tehnoloških rešitev. Vse dosedanje verzije organizacijam v industrijski veji gospodarstva, ne spodbujajo: (1) ocenjevanja razpoložljivosti in upravljanja z viri na trajnosten način, (2) celovitega ocenjevanja dejanskih vplivov na okolje in družbo, (3) spodbujanja k odgovornemu ravnanju in transparentnosti delovanja, ter (4) prepoznavanja in zadovoljevanja dejanskih potreb velike večine ljudi, prebivalcev tega planeta.

Ključna izziva industrije, v trenutni družbeni situaciji, sta stalna rast in razvoj, brez zavedanja omejenosti virov na globalni ravni4. Precejšen del industrije temelji na predpostavkah, da z določenimi proizvodi in storitvami poskuša najprej ustvarjati povpraševanja, ki ne temeljijo na dejanskih potrebah ljudi. Ob globalni dostopnosti informacij je na »potrošniške navade« dokaj preprosto vplivati. Vodilne svetovne organizacije kreirajo trende rešitev in standardov, namesto, da bi prepoznavali in zadovoljevali le resnične potrebe posameznikov. Ustvarjajo imaginarne slike kakovostnega življenja in kaj je treba »imeti«, da bi kot posamezniki lahko bili dobro, industrijske organizacije pa ob iskanju tržnih niš, predvsem sledijo trendom povpraševanja in ustvarjajo produkte in storitve, ki zadovoljujejo »namišljene« potrebe ali dejanske potrebe na netrajnostne načine. Ta »igra« bi kljub vsemu lahko bila skorajda popolna zanka v razmerah neomejenih virov. Ob kroničnem pomanjkanju zavedanja (globalnih) fizičnih omejitev, predvsem naravnih in (kratkoročno) neobnovljivih virov, pa ta igra preprosto ne deluje več.7

Industrija 5.0 v ključno vlogo postavlja človeka, tehnološki napredek pa v meje dolgoročne vzdržnosti razpoložljivih virov.

Industrija 5.0

Navkljub večji materialni preskrbljenosti se stopnja nezadovoljstva posameznikov povečuje iz leta v leto. Imeti več, ne pomeni (nujno) tudi počutiti se bolje, zadovoljno in zadovoljeno. Z namišljeno ustvarjenimi sredstvi in z vse več in več materialnih dobrin, preprosto ne zadovoljujemo večine dejanskih človeških potreb. Če ob tem posamezniku ne uspe delovati v stiku s sabo, uresničevati svojih potencialov in skrbeti za svojo izpolnjenost, materialni svet in finančna stabilnost ne pomenita prav dosti. Le resnično zadovoljene potrebe pa so tiste, ki v naša življenja vnašajo radost, veselje, zdravje in dobro počutje.