HRM

Od birokracije h kulturi sprememb

Čas branja 9 min

V času vse hitrejših sprememb, tako tehnoloških, kot posledično tudi družbenih, se spreminjajo tudi organizacije, deloma zaradi zunanjih vplivov in pritiskov, ki jih silijo k prilagajanju novim razmeram, deloma pa tudi zaradi internih evolucijskih gibanj, kjer se spreminjajo odnosi, načini dela, sodelovanja in dojemanja vloge posameznika v organizaciji. Namenoma uporabljam besedo organizacija, saj je vsako podjetje v osnovi organizacija in temelji na organiziranju ljudi z namenom doseganja ciljev na čim bolj učinkovit način. Rezultati organiziranja so torej odvisni od učinkovite in kakovostne organizacije vseh vpletenih.

Spremembe nikoli ne potekajo enosmerno, temveč krožno. Kot zunanje silnice organizacije silijo k prilagajanju in s tem posledično uvajanju novosti. Zaradi novosti v organizaciji pa ta navzen, v odnosu do zunanjega okolja, spreminja svoje delovanje in s tem povzroča nove spremembe. Tako je organizacija vedno hkrati subjekt in akter spreminjanja. Seveda spremembe danes niso nobena novost. Že starogrški filozof Herklit, utemeljitelj misli univerzalnega toka, je ob koncu 6. stoletja pr. n. št. zapisal, da okoli tistega, ki dvakrat stopi v isto reko, vedno nova voda teče.1

Prilagajanje hitrim spremembam

Koncept, znan tudi pod imenom »Panta Rhei«, ponazarja neprestano spreminjajoče se okolje, v katerem živimo. A čeprav spremembe ne predstavljajo novosti, novost predstavlja hitrost spreminjanja. Kot pravi Astro Teller v knjigi Thomasa Friedmana »Thank you for being late«, sta se človek in družba vedno uspešno prilagajala na spremembe, vendar se danes hitrost tehnoloških sprememb odvija tako hitro, da presega povprečno hitrost, s katero lahko ljudje absorbirajo spremembe. Edini način prilagoditve družbe, da bi se uspešno spopadala s hitrostjo sprememb, predstavlja neprestano učenje in boljše upravljanje ter s tem povezane družbene inovacije. Fizične tehnologije se razvijajo v tempu napredka znanosti, medtem ko se socialne inovacije odvijajo v tempu sposobnosti človekovega prilagajanja, kar je mnogo počasnejše. Medtem ko nam fizične inovacije omogočajo novosti, nove pripomočke, boljšo zdravstveno oskrbo itd., družbene inovacije mnogokrat prinašajo velike družbene strese. Friedman dalje pravi, da bi ostali v stiku s tehnološkimi inovacijami, moramo bolje razumeti, kako delujejo posamezne organizacije, institucije in družbe ter najti načine, kako pospešiti naše prilagajanje in razvoj.2

Vsaka inovacija in z njo povezana sprememba vedno stoji na ramenih velikanov. Je torej rezultat preteklih dognanj, spoznanj in dosežkov, na katerih gradi svoj »état de l'art«, naj bo to v obliki produkta ali storitve višje kakovosti oz. uporabnosti. Več kot je torej novih dognanj in izboljšav, več je »ramen«, na katere lahko stopijo prihajajoče inovacije in predvsem hitreje. Zato razvoj ne poteka linearno, temveč eksponentno. Moorov zakon torej še vedno velja. V digitaliziranem svetu, kjer dodana vrednost svojo produktno naravo zapušča zavoljo storitev, so te hitrosti še toliko občutnejše.

Storitvene rešitve že nekaj let pretresajo globalno ekonomijo. Značilno gre za globoko tehnološka podjetja, ki z uporabo digitalnih rešitev hitreje dosegajo ekonomijo obsega in vstopajo na globalne trge, ali trge pravzaprav ustvarjajo. Digitalna podjetja imajo v svojem središču znanje in tehnologijo ter bolje razumejo svoje uporabnike. Ne upoštevajo norm in standardov, ki veljajo v obstoječi industriji, ki jo poskušajo pretresti. Tradicionalne industrije se veliko počasneje spreminanjo ter okorneje odzivajo na zunanje impulze. Manjše in agilnejše sile, ki inovirajo hitreje in tudi hitreje dosežejo ekonomijo obsega, silijo velike korporativne sisteme v nujnost implementacije sprememb.


Številka:

Več v kategoriji HRM

Več člankov iz te kategorije