Pravo in davki

Optimalna določitev obdobja trajanja konkurenčne klavzule

Čas branja 10 min

Plačilo denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule je pogoj za njeno veljavnost. Pri tem je delodajalec postavljen pred poseben izziv, saj je primoran opredeliti obdobje trajanja konkurenčne klavzule, ki je še ustrezno za zaščito posebnih znanj in poslovnih zvez. Prekratko določeno obdobje trajanja lahko vodi v izgubo konkurenčne prednosti, predolgo določeno obdobje trajanja pa povzroča nepotrebne stroške.

Delodajalec mora pri sklepanju konkurenčne klavzule dobro poznati predmet zaščite, to je konkurenčno prednost, s tem pa tudi obdobje, v katerem mu ta prinaša prednost pred konkurenti na trgu. Če bo obdobje trajanja konkurenčne klavzule določil neustrezno, lahko nastopita dve (nezaželeni) posledici. Prva možna posledica bo privedla do položaja, ko se bo bivši delodajalec svoji konkurenčni prednosti odpovedal prehitro, saj mu posebnih znanj in poslovnih zvez ne bo uspelo izkoristiti v obsegu, ki bi zagotavljal največji možni (ekonomski) izkoristek. Druga možna posledica neustrezne opredelitve trajanja konkurenčne klavzule bo lahko privedla do nepotrebnih stroškov. Bivši delodajalec bo namreč v primeru, ko bo določil predolgo obdobje trajanja konkurenčne klavzule, zavezan bivšemu delavcu plačevati nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule tudi za obdobje, ko nekdaj posebno znanje oziroma poslovne zveze ne bo več predstavljala konkurenčne prednosti.

Splošno o nadomestilu za spoštovanje konkurenčne klavzule

Vprašanje obveznosti bivšega delodajalca glede plačila nadomestila bivšemu delavcu za spoštovanje konkurenčne klavzule ureja 41. člen Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju »ZDR-1«).1 ZDR-1 v omenjenem členu določa, da je bivši delodajalec, kadar spoštovanje konkurenčne klavzule bivšemu delavcu onemogoča pridobiti prejšnji plači primerljiv zaslužek, dolžan bivšemu delavcu mesečno plačevati nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule.2 V kolikor bi bivši delavec z novo zaposlitvijo dosegel zaslužek primerljiv prejšnji plači, bivši delodajalec ni (več) zavezan plačevati nadomestila, konkurenčna klavzula pa bi bivšega delavca zavezovala še naprej. Na tem mestu naj zgolj opozorim, da niti ZDR-1 niti sodna praksa ne definirata pojma »zaslužek, primerljiv prejšnji plači«, kot ga navaja ZDR-1.

41. člen ZDR-1 določa tudi minimalno višino nadomestila, do katerega je bivši delavec (ob upoštevanju predhodno navedenega pogoja) upravičen. Minimalna višina nadomestila znaša (vsaj) eno tretjino povprečne mesečne plače, ki jo je bivši delavec prejemal v zadnjih treh mesecih trajanja delovnega razmerja. Navedeni člen ZDR-1 določa tudi, da mora biti nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule določeno že ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, sicer je konkurenčna klavzula nična. Pri tem je treba opozoriti, da uporaba 32. člena ZDR-1, po katerem neveljavne določbe pogodbe o zaposlitvi nadomesti ureditev iz samega zakona, ni mogoča.3 Enako velja tudi v primeru, ko bi bila višina nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule določena pod zakonsko določeno vrednostjo. Gre torej za tako imenovano kogentno normo zakona. Stranki pogodbe o zaposlitvi v primeru kogentnih določb vsebine, ki jo določa zakon, s svojo voljo ne moreta obiti (se ne moreta dogovoriti za manj).


Številka:

Več v kategoriji Pravo in davki

Več člankov iz te kategorije