OSAMLJENOST VODILNIH

Janez Logar, Terapevt in svetovalec

Facebook
Twitter
Google Plus
LinkedIn

Pred dvajsetimi leti se o tej in podobnih temah v podjetjih ni pretirano veliko govorilo. Že takrat je bila Slovenija močno vpeta v mednarodno trgovino. Večinski delež BDP je bil generiran z izvozom. Zato težko razumemo, da smo hkrati ustvarili skoraj popolno blokado na načine vodenja, sodelovanja v podjetjih, blokado na pogled na odnose, ki so jih imeli naši kupci v svojih podjetjih. Nismo mogli ali želeli razumeti, kar je bilo to takrat v Zahodnem svetu (morda še najbolj v Skandinaviji) že domače in vsakdanje.

Na Zahodu so pričeli pripisovati velik pomen zdravim odnosom v podjetjih najmanj pred tridesetimi leti, ker so preprosto ugotovili, da dobri odnosi pomenijo večjo dobičkonosnost podjetja. Danes to v Sloveniji priznavata in ugotavljata domači zasebni in tuji kapital. Zato v teh podjetjih namenjajo tudi znatna sredstva za boljše odnose. Dodatno podporo zdravim odnosom danes daje nevroznanost, ki tako na socialnem kot individualnem področju dokazuje koristnost urejenih in iskrenih odnosov. V odnosih pa je ključno vzdušje, ki ga ima vsak v sebi in ki si ga nehote medsebojno podajamo.

V svoji vnemi in nuji za preživetje podjetja in za boljše rezultate vodilni pozabijo nase in počasi ugotovijo, da ostajajo sami na vrhu.

Vemo, da je za vodenje podjetja najbolj zaslužna uprava oziroma direktor. Za rezultate pa ves kolektiv. Zato je za zdrave odnose najprej odgovorna uprava oziroma direktor in nato po hierarhiji navzdol. Zaradi sestankov, posvetovanj, medsebojnega druženja v podjetju, težkih odločitev in nepredvidljivih rezultatov managerji pogosto pozabijo, da niso edini v podjetju. Vrtijo se v krogu svojih skrbi, svojih nalog, svojih obveznosti in kar naenkrat opazijo, da postajajo vse bolj osamljeni. Ko ni pravih rezultatov, se v dobri nameri za izboljšanje stanja osredotočijo na še več nalog in na še krajše roke. Celo pozabijo, da zahteve po večji intenzivnosti pri sebi in pri podrejenih povzroči več stresa v podjetju in posledično slabše zdravje sebe in vseh zaposlenih. Sledi absentizem … V svoji vnemi in nuji za preživetje podjetja in za boljše rezultate vodilni pozabijo nase in počasi ugotovijo, da ostajajo sami na vrhu. Celo zelo osamljeni so in o tej tegobi nimajo komu pripovedovati, ker jih tako ali tako ne bo nihče razumel. Vsaj tako mislijo.