Own it!*
Čas branja 5 minV času t.i. delitvene ekonomije (angl. sharing economy),
ko bo tradicionalno lastnino (angl. owning) vedno bolj pogosto nadomeščala deljena uporaba, se mi zdi, da bo pojem »imeti v lasti« (angl. owning it) dobil drugačen pomen, in hkrati – po mojem mnenju – večjo pomembnost. Novejši načini organiziranja in vodenja, od transparentnega gruča (angl. scrum) do idealistične holakracije, v ospredje postavljajo skupinsko odločanje, ki pa mora vseeno imeti jasno določeno odgovornost.
Prevzem odgovornosti je poteza in odločitev, ki jo naredi posameznik sam, včasih samoiniciativno, včasih je to reakcija na izraženo nezadovoljeno potrebo v skupini. Včasih je dovolj le rahel namig, včasih mora biti že boleče. V zadnjem času v diskusijah in na delavnicah pogosto predlagam, da naj se določi nekoga, ki bo prevzel konkreten predlog ali idejo, jo »own-al«. Ne zato, ker mu bo to nekdo določil ali ker bo popustil pritisku skupine, pač pa zato, ker bo skozi pogovor sam prišel do zaključka, da je to pomembno ali celo bistveno: za ekipo, katere del je, in zanj osebno. To je zame lastništvo, posedovanje (angl. ownership), to je zame vodenje (angl. leadership). Sliši se enostavno, in ko v sebi sprejmeš odločitev (kar ni vedno enostavno in lahko), da boš nekaj prevzel, »own-al«, potem je od tam naprej tudi res enostavno. Veliko bolj jasno veš, čemu boš rekel DA in dal prioriteto ter čemu boš rekel NE in prihranil energijo in ostale vire. Prepričan sem, da ima to obliko vodenja oz. »own-anja« vsak že v sebi, in ko gre za ozke zasebne interese, se hitro vključi sama od sebe in je takoj razvidna. Težava nastane, ko je potrebno usklajevati različne interese in rezultat ni takoj jasen ali logičen. Takrat mora nekdo voditi to usklajevanje oziroma moderirati. In spet ne zato, ker mu je to določeno ali ker popusti pritisku skupine, pač pa zato, ker sam v sebi spozna, da je to potrebno ter pomembno – za skupino in zanj – in da je to sposoben speljati, morda celo zelo dobro, in predvsem, da to želi storiti. Tudi to je »own-anje«, tudi to je vodenje. En meta nivo višje ali diagonalno, da ne bi kdo slučajno dobil nepotrebnih hierarhičnih zamisli. Včasih se nekoga, ki bi prevzel usklajevanje interesov, ne najde takoj ali pa iskanje traja celo dalj časa. Takrat nastopi čas, da nekdo – tako je, uganili ste – »own-a« reševanje tega problema. Tudi to je nek drugi meta nivo, kjer se najde nekdo, ki dojame, da je njegovo poslanstvo, da prevzame ta del. Prepričan sem, da se za vsak nivo lahko najde nekdo, ki ga bo »own-al«, ker je sam prepričan v to. In če se začne dogajati, da tistega, kar je prevzel, ne opravlja več dobro in zanesljivo, da je sicer bilo tako na začetku, a potem zadeve ne izpelje do konca v skladu s prvotno predstavo večine skupine; tudi takrat ta problem lahko – tako je – prevzame nekdo drug. Moje radikalno mnenje je, da bi se na tak način z nekaj vloženega truda lahko našlo in bi se moralo najti »own-erje« za vsako zadevo, za vsak problem, za vsak meta nivo. Če pa se slučajno na nekem dovolj pomembnem nivoju ne najde nekoga, ki bi zadevo prevzel nase, potem lahko upravičeno postavimo pod vprašaj celoten smisel obstoja skupine oz. organizacije. In ko se začnemo spraševati o tem, se pri marsikomu zares zbudi občutek »own-anja«, ki je bil morda v hibernaciji.
Ob koncu neke delavnice za »top talente« v večjem podjetju je bilo ozračje zelo sproščeno in debata dinamična. Padalo je veliko odkritih komentarjev, idej in predlogov. Ta del mi je bil zelo všeč, ni mi pa bilo všeč, ker si ni skoraj nihče ničesar zapisal oziroma se javno zavezal, da bo naredil konkretne korake v smeri preverjanja ali izvajanja katerega od predlogov in idej, ali v jeziku te kolumne, nihče ni »own-al« nobenega od predlogov in idej. To sem videl kot potencialno velik problem, na katerega sem se avtomatično odzval in ga prevzel sam. Presekal sem izmenjavo mnenj in opozoril na to, da se mi zdi, da nihče ne bo ničesar naredil in bo po koncu te sproščene debate spet vse tako, kot je bilo. Izbral sem enega od zadnjih predlogov, se obrnil proti množici in vprašal: »Kdo bo zares kaj naredil v tej smeri? Kdo bo »own-al« to? Kdo se javi?« Nekaj trenutkov nelagodne tišine in potem se dvigne roka nekoga, ki mu je bilo že jasno, koliko je ura, nekoga, ki se je zavedal, da je to pomembno zanj in za skupino – nekoga, ki je od takrat naprej to skrb prevzel nase. »Own-al« sem tudi jaz, si zapisal njegov naslov in čez nekaj časa dejansko preveril, kako mu gre. Precej dolgo poročilo, ki mi ga je poslal, je bilo dokaz, da je zadevo zares »own-al«.
Šolski sistem v trenutni verziji je v precejšnji krizi, ker ne dohaja sprememb, še bolj pa zato, ker verjetno nikoli ne bo uspel zagotoviti dovolj hitrega sprotnega prilagajanja vsebin in metod razmeram v svetu. Paket znanja in naravnanosti, ki na koncu pride ven iz trenutnega sistema v glavah in s potrdilom v obliki diplom, postaja vedno manj relevanten (z nekaterimi izjemami). Zdi se mi, da bi jih morali vedno bolj in vedno hitreje pripravljati na negotovost, spremembe in konstantno učenje, ki jim ne morejo uiti, in ne na nek svet, kjer naj bi bilo znanje do diplome dejansko nekaj časa dovolj uporabno. Predvsem pa bi jih morali še bolj učiti, kako se dogovarjati, dogovoriti in prevzemati resnično odgovornost (»own-ati«) v razmerah konstantne negotovosti. S tem je tesno povezano tudi konstantno inoviranje, ki se nikakor ne more dogajati in zgoditi, če ga skupina in posamezniki ne »own-ajo«. Inoviranja se ne more ukazati in delegirati. Ne tistega pravega. Inoviranje se omogoči. Omogoči se, da se lahko »own-a«.
Opravičujem se vsem, ki jih vznemirja pretirana uporaba spačenke »own-anje«. To sem naredil namenoma, zaradi provokativnega učinka, ker mi je ta tema res pri srcu in ker se mi zdi nadvse pomembna. Ker jo »own-am«.
Prepričan sem, da ima to obliko vodenja oz. »own-anja« vsak že v sebi, in ko gre za ozke zasebne interese, se hitro vključi sama od sebe in je takoj razvidna.
