Danes se bolj kot kadar koli prej posvečamo enakopravnosti med spoloma, vendar pa smo še vedno ujeti v začarani krog pogovorov, zakaj kljub temu na vodstvenih položajih nimamo enakovredno zastopanih žensk. Ali ženske izvzame korporativna kultura, ki je osredotočena na moške voditelje, ali je to posledica usklajevanja zasebnega in poklicnega življenja ter konkurenčnega pritiska z vrha? V raziskavi ManpowerGroup JV Evropa in Assert International smo preverili zadovoljstvo zaposlenih s pogoji dela, pri čemer smo vključili tudi vpliv dveh, trenutno zelo aktualnih dejavnikov – pandemije covid-19 in pomanjkanje talentov ter veščin na trgu dela.

Mnogi menijo, da je bilo vprašanje neenakopravnosti med spoloma v korporativnem okolju že rešeno, vendar številne raziskave še vedno kažejo drugačno plat zgodbe. Podatki raziskave Women in Business 2020 kažejo, se je v zadnjih 15. letih delež žensk na vodilnih položajih povečal za deset odstotnih točk. Kljub temu pa je za vsakih 100 moških, ki so napredovali na položaj vodje, napredovalo le 72 žensk. Zato podatek, da moški na svetovni ravni zasedajo 62 % vodstvenih položajev, medtem ko ženske le 38 %, ni presenetljiv.1

Neenakost med spoloma lahko vidimo tudi v plačnih vrzelih, ki se glede na podatke OECD sicer manjša. Pred desetletjem je razlika znašala 14,5 % v korist moškim, trenutno 13,5 %, kar pomeni, da se je v 10. letih zmanjšala za 1 odstotno točko. Raziskave kažejo tudi, da se je v državah OECD EU enakost plač za delo na podobnih delovnih mestih v desetih letih povečala za približno dve odstotni točki. Oba trenda sta spodbudna, a dokaj počasna.2

Vpliv pandemije na trg dela

Podatki raziskave globalne raziskave ManpowerGroup kažejo, da naj bi pandemija nesorazmerno vplivala na ženske. Med epidemijo je bilo pri ženskah 19 % večje tveganje kot pri moških za izgubo službe. Vzroke temu najdemo v več različnih dejavnikih: V  sektorjih, ki jih je covid-19 najbolj prizadel - npr. maloprodaja, turizem, izobraževanje, kjer je na splošno zaposlenih več žensk; pri ženskah je v primerjavi z moškimi večja verjetnost, da so zaposlene za določen čas in honorarno. Zanimivo je, da so poleg večje verjetnosti izgube zaposlitve, rezultati pokazali tudi večjo verjetnost znižanja plače pri zaposlenih ženskah. 

Že pred pandemijo so ženske nosile večji delež odgovornosti za skrb in nego ter opravljanje neplačanih gospodinjskih opravil, po pojavu covid-19 pa se je neenakost pri delitvi dela v gospodinjstvu še povečala.

Od začetka pandemije je 56 % žensk po vsem svetu povečalo število ur, ki ga porabijo za neplačano skrb in nego (v primerjavi z 51 % moških), 60 % žensk pa poroča o povečanju števila ur za neplačana gospodinjska dela (v primerjavi s 54 % moških). 

Ženske in moški imamo prav tako različna stališča do dela od doma in vrnitve v pisarno po pandemiji. Ženske v primerjavi z moškimi vrnitev na delovno mesto znatno bolj skrbi, hkrati pa cenijo pisarno kot način ločevanja dela od doma. Medtem so moški povedali, da se vrnitve v pisarno veselijo zaradi prepoznavnosti in napredovanja ter da bodo ob vrnitvi na delovno mesto občutili olajšanje, srečo in samozavest.3