Družba

Pogum in zanos: kako do samo-izpolnitve vseh členov v verigi?

Čas branja 10 min

INTERVJU S PROF. DR. UROŠEM AHČANOM, DR. MED.

Pogovarjali smo se s prof. dr. Urošem Ahčanom, svetovno priznanim strokovnjakom rekonstrukcijske in estetske kirurgije iz Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. Zanimalo nas je, kaj zanj pomeni timsko delo, delo z ljudmi in kakšen je kot vodja.

Središče dela v družbi ter timu za prof. dr. Uroša Ahčana nikoli ni samo posameznik, temveč zavedanje sebe v družbi in sposobnost delitve dobrega med ljudmi. »Vsak od nas je le člen v verigi. Uspešni timi in družbe so takšni, ki posameznemu členu pomagajo in mu dovolijo, da se samoudejanji. Da najde svoj izraz, lahko tudi mimo preverjenih receptov in varnih izbir. Zato pa moramo biti pogumni in drzni, hkrati pa stabilni in skromni.« 

1.       Na področju dela z ljudmi, HRM vse bolj poudarjamo bistvo timskega dela. Zdi se, da kljub vsem izobraževanjem in treningom vselej ne vemo, kako naj bi to bilo videti v praksi. Kako je videti timsko delo zdravnikov, ko rešujete življenja?

Že med študijem smo naučeni, da je cilj zdravje pacienta ali rešitev težave, s katero se soočamo specialisti skupaj s pacientom in svojci. Zato se po pravilih ne ustavljamo ob ovirah, ki nastanejo zaradi težav drugačnega izvora, na primer osebnih zamer, in podobnega. Seveda si čez leta o ljudeh ustvarimo določena mnenja ali prepričanja. Sam živim tako, da si o ljudeh mnenje ustvarim sam. Vedno pa skušam puščati vrata odprta in ljudem dati še dodatno priložnost. Z leti se marsikaj spremeni in mladostniška zaletavost ne more razumeti pogleda zrelih let in obratno. Pri delu z ljudmi se tega zavedam - vsak čas ima svoje čare in pasti. Pomembno je, da pri reševanju problemov sledimo logiki zdrave pameti in srčnosti. S takšno postavitvijo veliko težav, ki so del človeške narave, samodejno odpade. Večkrat povem, da smo zdravniki samo ljudje in smo včasih res pozitivno presenečeni, ko pacienti ali svojci prepoznajo tudi našo stisko. Nastane simbioza dobrih energij v najvišje dobro bolnega ali poškodovanega človeka. Enako pa mislim, da velja za organizacije in podjetja; ljudje ustvarjamo vzdušja, ljudje oblikujemo spomine in prepričanja. Če se vsak vsaj še malo potrudi, lahko pričara čudežne rezultate. Vse se začne in konča pri ljudeh, torej pri vsakem posamezniku. Vsak od nas je le člen v verigi. Uspešni timi in družbe so takšni, ki posameznemu členu pomagajo in mu dovolijo, da se samoudejanji. Da najde svoj izraz, lahko tudi mimo preverjenih receptov in varnih izbir. Zato pa moramo biti pogumni in drzni, hkrati pa stabilni in skromni.

Uspešni timi in družbe so takšni, ki posameznemu členu pomgajo in mu ovolijo, da se samoudejanji.

2.      Kaj pa čustva. V skoraj vseh razpravah, tako znanstvenih, javnih kot zasebnih, čustva stopajo v ospredje, zlasti v okviru pojma »čustvena inteligenca«. Se vam zdi, da je v zdravniškem poklicu pojem čustev lahko v ospredju?

Zagotovo je vsak dan v ospredju, a ko imamo pred seboj okrvavljenega človeka, nimamo prostora za jok ali izkazovanje osebne stiske. Če smo kot profesionalci naučeni, da se jasno in razsodno odzovemo v primerih ogroženega življenja, to še ne pomeni, da ne sočustvujemo. Ko je kriza, deluje adrenalin, ekipa, znanje in moč interdisciplinarnih rešitev! Z vsemi bolniki, ki nam prekrižajo poti, imamo vez. A nekatere se poglobijo, še zlasti, če gre za težje primere, ki potrebujejo dlje časa trajajoče zdravljenje … Poseben odnos se zgradi z otroki. Tako čustva ostajajo kot nevidne niti, ki ponovno oživijo, ko nam težko poškodovani pišejo o svojih napredkih ali novih dosežkih. To vliva upanje tako zdravnikom, medicinskim sestram in ostalemu zdravstvenemu timu, kot tudi celotni družbi, saj nas pozitivni zgledi vselej navdahnejo. 

3.      Delujete kot predstojnik klinike, hkrati pa imate zasebno prakso Juventina Clinic, kjer združujete plastično in rekonstrukcijsko kirurgijo, zobozdravstveno dejavnost in po novem pediatrijo Juventina Baby. Torej neka nenavadna simbioza za naš mali slovenski prostor. 

Sam sem bil od nekdaj zagovornik interdisciplinarnosti in menim, da je za ljudi odločilno, da v čim krajšem času in na strnjeni, če je le možno isti lokaciji, uredijo svoje težave. Zasebna praksa nudi krajši odzivni čas, poglobljeno obravnavo, ki jo v javnih zavodih omejujejo standardi in normativi, hitro izpeljavo svežih idej, majhnih strokovnih timov, ki so dobro izbrani in usklajeni. Mladi so rojeni v izgrajeni (virtualni) svet, ki ima žal veliko nejasnih vodil in smernic, ki so škodljive tako za razvoj osebnosti kot fizionomije. Odrasli smo odgovorni, da mladim omogočimo nabor znanj, veščin in kompetenc, ki jih v klasičnem izobraževanju ne morejo prejeti. Sam imam kot razvojni vodja cilj, da bomo nekaj od navedenega ponudili skozi projekte izobraževanj, usposabljanj in opolnomočenj vseh članov družinske celice, ki je v današnjem času reorganizirana in nič več klasično nuklearna.

4.      Torej dilema javno zasebno za vas pomeni kaj?

Ta dilema je ustvarjena umetno in je skregana z logiko vsakdanjega življenja in potreb, ki jih imamo ljudje. Zato menim, da je nujno povezovanje ene in druge ravni. Vedno pa nam mora biti vodilo en sam cilj – prav je tisto, kar je dobro za ljudi. Vse ostalo je prazna demagogija v interesu ljudi, ki s svojim znanjem in rokami niso sposobni ustvarjati produktov, od katerih bi lahko živeli. Koncesije bi morali ukiniti in plačati enotno ceno posamezne zdravstvene storitve, za katero so ljudje zavarovani. Vzpostaviti bi morali konkurenčni zavarovalniški sistem, ki bi se boril za svoje zavarovance.

5.      Glede na to, da sodelujete doma in v tujini, kako ocenjujete sposobnost Slovencev za doseganje cilja po skupnih močeh. Večkrat smo polni ovir, ki jih ustvarjamo, pogosto tudi umetno.

Glede na svet, v katerem živimo in v katerem se poneumlja ljudi in ponuja hitre rešitve, bo teh težav vse več, saj so ljudje še lažje vodljivi in nezainteresirani. Doseganje skupnih ciljev pa zahteva pripravljenost in sprejemanje: tako slabega kot dobrega. Ljudi, ki bi znali reševati kompleksne probleme, je vedno manj. Družba je prežeta z zavistjo, človeške lastnosti, kot so korektnost, integriteta in verodostojnost, so po svetu že skoraj izumrle. Najprej v politiki, nato tudi v znanosti in na drugih področjih. Svet je voden globalno, s strani multinacionalk in ne lokalno, s strani politike. Vsakdo, ki deluje v družbi in timu, bi se moral zavedati, da ni center sveta, okoli katerega se vse vrti; čeprav mu reklame to dopovedujejo, je zgolj majhen minljiv posameznik z omejenim rokom trajanja. Sam se mora odločiti, ali bo v tem obdobju bivanja ustvarjal več smeha in lepih besed ali več kletvic, grobosti in nevoščljivosti. Slovence ubija zavist, ki kot najbolj nalezljiva in uničujoča bolezen, za katero žal nimamo preventivnega cepljenja, ustvarja zidove. Namesto povezovanja in mostov! 

6.      Zdi se, da ste v celoti stkani z znanjem. Da vas iskanje novih poti nagradi celo takrat, ko ni možna niti smer. Je vaš zanos nalezljiv? Vas imajo kot vodjo radi?

Sem iz tega sveta in realno na tleh in tudi pri svojem delu se srečujem s kompleksnimi položaji in tudi z nepričakovanimi zasuki in zapleti, kajti kirurgija je veda, ki ni odvisna zgolj od znanja, ročnih spretnosti in materiala, ki ga uporabljaš, ampak je na drugi strani tudi človeško telo, z vsemi svojimi zakonitostmi in posebnostmi, od anatomskih različic pa vse do nepričakovanih zapletov v smislu celjenja. Danes tudi v telo vnašamo najrazličnejše pripravke, ki lahko vplivajo tudi na izid operacije, na celjenje in končni rezultat. Glede zanosa ne vem, a dobro sodelujem s kolegi tako doma kot po svetu. Kot predstojnik se trudim za dobro vzdušje, kako uspešen sem pri tem, pa bi morali vprašati sodelavce.

7.      Polni ste humornih vložkov in študentje zelo radi obiskujejo vaša predavanja. Se strinjate, da humor kaže na osvobojenega duha, sposobnega inteligentnega iskanja rešitev, tam, kjer se večinoma ovijemo v stagnacijo ali žalost. Baje da s humorjem lahko tudi zdravimo. Zlasti s tistim, ki izzove spontan in neustavljiv smeh.

Morda smo vsi, ki delamo odgovorne poklicanosti, preresni. Pred kratkim sem bral knjigo dr. Roberta Torre, zagrebškega psihiatra z naslovom »Ima li života prije smrti«, ki opozarja na to, da je treba živeti. Živeti in ne samo slediti nekim pravilom. Živeti in si upati: morda poiskati novo življenje, nov izraz sebe. Pri pacientih, ki so šli skozi najhujše teste zdravljena, pogosto opazim zasuk v njihovi zavesti. Niso več isti. Prepoznajo, da je življenje eno samo. Kar imamo, je le tukaj in zdaj. Veliko časa posvetimo avtopilotu na standardnih smereh. Res je tudi, da nas humor dvigne, avto ironija očisti in ja, zelo rad imam duhovite in spontane ljudi. Spomnijo me na to, da je občutek svobode predhoden vsakemu dejanju svobode, ki odpre dodatna vrata v notranjo prostranost. V občutek znotraj sebe, da nisi ujet. Da ni vrvi, ki bi te privezale. Da so le niti, ki zrastejo spontano, od srca do srca. To pomeni živeti. Živeti z etiko srca in ne krivde.

Slovence ubija zavist, ki kot najbolj nalezljiva in uničujoča bolezen, za katero žal nimamo preventivnega cepljenja, ustvarja zidove. Namesto povezovanja in mostov.

8.      Vaše stvaritve so polne harmonije in uravnoteženosti. Poznamo vas po kirurgiji nosa, kjer ste prvi na svetu skupaj s kolegi izvedli popolno rekonstrukcijo nosu; poznamo vas po skrbni obravnavi, postopkih in realni oceni stanja limfoma ALCL, kar smo lahko sledili v medijih. Kako vam uspe okoli sebe ustvarjati stvaritve lepega, estetskega in hkrati visoko odgovornega?

To je odlično, vedno bolj aktualno vprašanje, zlasti v tem kaotičnem svetu, kjer smo si vsi močno dvignili lestvice pričakovanj v igri sekund in stotink. Tudi viri pozitivne energije se z leti in številnimi nalogami spreminjajo. Vsekakor je v ospredju gibanje v naravi, v tišini, v občudovanju barv in oblik, stvaritvah narave same po sebi, opazovanje živalskega sveta do spreminjanja barv ob sončnem zahodu, poslušanje valovanja morja … Morda že, ko začutim piš vetra, ki prinese vonj pokošene trave, ko stari okusi biološko pridelanega sadja in zelenjave spomnijo spomin na druženje z družino in prijatelji ter ljudmi, spontanimi, iskrenimi, nasmejanimi, brez skritih interesov in zank. Ko zmanjka časa za vse našteto pa energija prihaja iz rezultatov dela, ko nekomu spremeniš, ali povrneš obliko in telesne danosti, ki so sicer samoumevne pred poškodbo ali boleznijo. Ko povrneš nasmeh na obraz, ob zavedanju, da je nasmeh najboljši modni dodatek. Ko nekomu odvzameš bolečino in trpljenje, ko mu rešiš življenje in ga nato v pisanih barvah, iskrenih pogledih in iskrenih nasmehih srečaš na ulici. Ta nedolžna iskrenost polni.

9.      Kako čistite svoj ego ob moči, ki jo vsakodnevno izkazujete?

Obstaja dobra šala, kako kirurg najlažje naredi samomor. Tako, da skoči iz svojega ega na svoj IQ (jasno, to šalo pripovedujejo kolegi internisti). Resnici na ljubo, v določenih primerih velja, a vendar izredno redko, kajti dobri kirurgi se povsem zavedamo svoje ranljivosti in večkrat dobimo opozorilo, če smo prevzetni in egocentrični, kajti kirurgija je tudi znanost, kjer lahko ob tehnično brezhibnem posegu pride do zapletov s slabimi rezultati, celo smrtjo. Kar nas opozarja na našo majhnost, našo ranljivost, seveda ob predpostavki, da ohranimo vsaj kanček vesti. Več časa, ko si v operacijski dvorani, več je takšnih možnosti in opozoril. Osebno obravnavam kirurgijo kot timsko delo kot ekipo profesionalnih športnikov, ki se znajde na igrišču in mora v določenem času za uspešen zaključek tekme izpeljati vse preigrane korake in strategije – pri čemer pa mora optimalno in pravilno ukrepati tudi v nepredvidljivih položajih. Osebno se zavedam svoje moči kot tudi nemoči. Moj ego je ravno prav velik, da se lotevam kompleksnih problemov, ob tem pa sem čvrsto na realnih tleh, hvaležen vsem sodelavcem in učiteljem.

Oznake:

Več v kategoriji Družba

Več člankov iz te kategorije