Prakse

Pogum pri vodenju

Čas branja 11 min

Pri vodenju ne gre za največjo pisarno ali najvišjo plačo. Vodja je vsak, ki je zavezan, da išče in razvija potencial v procesih in ljudeh. V času, ko se soočamo z vedno kompleksnejšimi poslovnimi težavami in so inovativne rešitve postale nujnost, potrebujemo vodje, ki si drznejo narediti pravo stvar, tudi ko nimajo nikakršnih zagotovil o rezultatu.

Pred kratkim sem izvajala delavnico za skupino večinoma mladih zaposlenih in nekaterih njihovih vodij, za tiste, ki jih imenujejo »talenti in ključni kadri«, v velikem, zelo uspešnem podjetju. Prostor je bil poln inteligentnih, sposobnih in večinoma zelo samozavestnih ljudi (to zagotovo vemo, ker so v okviru našega dela z njimi vsi šli tudi skozi psihološko testiranje). In vendar – vsakokrat, ko sem postavila vprašanje, je v prostoru zavladala tišina. Dolga tišina.

To je neverjetno pogosta izkušnja. Ne glede na vprašanje, ne glede na temo, in čeprav so si kulture podjetij v Sloveniji zelo različne, se »sindrom zadnje klopi« dogaja skoraj povsod. Najprej zasedejo sedeže, ki so najbolj oddaljeni, in vsi se poskušajo skriti čim dlje in se izogniti vsakršni izpostavljenosti. Običajno moramo posvetiti približno petino skupnega časa vzpostavljanju varnega prostora in sproščanju udeležencev, da sploh začnejo komunicirati. V odmorih za kavo pa vse brenči in vrvi …

Slovenska kultura je še posebej naklonjena pridnim, tihim, poslušnim in ubogljivim delavcem, čebelicam in mravljicam, ki marljivo in neopazno gradijo in nikoli ne dvignejo glave. Kdor je drzen, je hitro predrzen. Kdor se izpostavi, je bahač, kdor govori preveč, pametnjakovič in še tisto dobro blago, ki se samo hvali, mora to početi molče. Veliko komuniciramo, a le stežka neposredno in v obraz. Preveč nas skrbi, da bi morda odprli konflikt ali koga užalili, in smo zato raje vljudni, prijazni in nekoliko megleni; to, kar si zares mislimo, pa povemo na kavi in cigareti, ko je predmet pogovora dovolj daleč stran. Težkim pogovorom in povratni informaciji, ki bi – bog ne daj – lahko koga užalila, se izogibamo kot hudič križa, o spremembah pa najraje govorimo takrat, ko naj bi se spremenili drugi. Vsak ostaja v svojem vrtičku in čez plot pogleda zgolj toliko, da opazi sosedovo zeleno travo. Karikiram, seveda, a ko o tem spregovorim pred skupinami, se udeleženci muzajo, vodje pa mrščijo, ko prepoznajo znane vzorce.

Razkorak med teorijo in prakso

Razvoj vodij in organizacij je nadvse zanimiv in pogosto zelo izmuzljiv posel. Vsaka organizacija želi delati bolje in zato nas tudi pokličejo, da jih v tem podpremo. A če pogledamo resnici v obraz, se velik del potrebnih sprememb nikoli ne izpelje, velik del dobrih idej se nikoli ne uresniči in velik del pridobljenih znanj se nikoli ne uporabi. Organizacije ves čas lovijo ravnovesje med dvema silama: k spremembi in k ohranitvi trenutnega stanja, pri čemer je dosedanje stanje običajno močnejše1. Ampak zakaj? Zakaj se tako pogosto zgodi, da kljub vsem tem sodobnim ukrepom in teorijam še vedno krožimo po istih poteh?

Pogosto slišimo, da »v teoriji mogoče res, ampak praksa je pa čisto nekaj drugega«. Seveda to popolnoma drži – osrednja razlika med teorijo in prakso je ta, da je prakso treba prakticirati. Vaditi. Izvajati. Ponavljati. Razlika med tem, da kupimo športne copate in plačamo pristojbino za maraton, in tem, da vsak dan vstanemo v megleno, hladno jutro, jih dejansko obujemo in pretečemo svoje kilometre. Opraviti težko delo, predihati strahove, stisniti zobe in narediti, kar je treba. Do odličnosti ni bližnjic2 – treba je vložiti dobro mero trdega dela in veliko, veliko več časa, kot si večina ljudi predstavlja. Ni dovolj, da vizijo podjetja objavimo na spletni strani in da si naše poslovne vrednote uokvirimo in obesimo na hodnike, ali pa organizacijsko kulturo obravnavamo kot smetano na torti – priboljšek v dobrih časih.3 Michael Müller, kolega iz Nemčije, je nekoč povedal anekdoto o stranki, pri kateri je bil na sestanku. Ko ga je eden od vodij vodil po podjetju, sta se skoraj zaletela v veliko tablo, ki je stala sredi hodnika. Vodja je odmaknil tablo z lepo oblikovanim plakatom in rekel: »To je naše poslanstvo. Vedno mi je v napoto.«4


Številka:

Več v kategoriji Prakse

Več člankov iz te kategorije